Težave z želodcem so najpogostejši zdravstveni problem današnjega časa in lahko bi rekli, da ni človeka, ki ga ne bi vsaj enkrat v življenju bolel želodec.
V medicini obstajata dva pogleda na vzroke za bolečino v želodcu:
1. pogled uradne medicine: gre za bakterijo celikobakter, ki povzroči vnetje želodčne sluznice;
2. pogled alternativne medicine: vzrok za bolezni želodca izvira iz živčnega sistema.
Moje izkušnje kažejo, da pri 30 % pacientov povzroča težave z želodcem bakterija heliobakter, pri 70 % pa je vzrok psihosomatske narave. Kot je znano, vsi ljudje nosimo v sebi bakterijo heliobakter, pa vendar nima vsak človek vnetja želodčne sluznice ali rane na želodcu, čeprav se praktično vsi odrasli nahajajo pod različnimi stresi, ko živci hudo trpijo. Na prvi pogled v določenih primerih antibiotiki zelo uspešno zdravijo želodčno bolečino, toda zgaga zaradi tega ne izgine. Zgaga je pokazatelj za vnetje želodčne sluznice. Spominjam se nekega pacienta, ki je prišel k meni z bolečino v žlički. Njegov zdravnik ga je poslal v laboratorij na test. Rezultat je pokazal heliobakter, zdravnik je predpisal antibiotik. Ponovna analiza je potrdila ozdravitev. Toda, bolečina je ostala. Zdravnik je lahko samo zatrdil pacientu, da vnetja ni več, ker je analiza tako pokazala. Imam vtis, da v uradni medicini preveč pozornosti posvečajo rezultatom analiz in premalo kliničnim simptomom. Očitno je, da igrajo psihosomatski vzroki glavno vlogo pri razvoju bolezni. Delal sem v različnih državah, zato lahko rečem, da je za Slovenijo značilno, da se skoraj vsak drugi pacient pritožuje zaradi bolečin v želodcu. Med mojimi znanci ni niti enega slovenskega direktorja, ki ne bi imel težav z želodcem. Naj dodam, da k bolečinam v želodcu lahko mirno pripišemo tudi dvanajstnik, ker gre v bistvu za enoten sistem. Vnetja in rane se precej pogosto razvijejo tudi na dvanajstniku.
Kaj pa zdravljenje?
Težave z želodcem je mogoče uspešno ozdraviti, le čas si je treba vzeti.
Za kaj gre?
Prva faza: ureditev (v največji možni meri) procesov zaviranja in vzburjenja v možganskih celicah.
Druga faza: normalizacija delovanja živčevja, ki oživčuje prebavni trakt. Tretja faza: normalizacija delovanja želodčne sluznice (in dvanajstnika). Četrta faza: vzpostavitev strukture sluznice in vzdrževalna terapija.
Čeprav nisem zagovornik diet, je v tem primeru potrebno začasno upoštevati določena prehrambena pravila. Zame je bilo zelo zanimivo, da v Sloveniji sploh obstajata pojma – zdrava in nezdrava hrana. Sadje, recimo, sodi k zdravi prehrani. Toda, če je želodčna sluznica vneta, sproži sadje močnejši napad bolečine, poleg tega je skoraj vse sadje škropljeno, vsebuje pa tudi sladkorje, ki so najljubša poslastica za glivice. Zakaj bi se morali držati takih standardnih priporočil za zdravje? Mleko mnogi odklanjajo, vendar nevtralizira želodčno kislino in ščiti sluznico pred stranskimi učinki tablet. Kaj pa pršut, ki ga Slovenci jedo že od XII. stoletja, je to zdrava ali nezdrava hrana? Nujno je razumeti, da mora biti vsaka dieta individualna. Rad bi še dodal, da je na žalost povsem pozabljena takšna zdrava, povsem slovanska prehrana, kot so kaše, ki imajo zelo blagodejen vpliv na želodec.
Za zaključek želim dodati, da se z resnim pristopom k zdravljenju želodčnih težav (in dvanajstnika) lahko dosežejo zelo dobri rezultati.
Mag. s.c. Sergej Kajumov, dr.med., D.O.