Iridodiagnostika mag Sergej Kajumov

Kolonska hidroterapija je starodavna metoda izpiranja debelega črevesa z vodo in zdravilnimi raztopinami. Metoda učinkuje zdravilno, saj prečisti strupe v črevesju, ki se tam kopičijo zaradi notranjih bolezni in onesnaženja okolja. Metodo so uporabljali že v antični Kitajski, Egiptu in Indiji. Po različnih podatkih od 30- do 70 odstotkov ljudi pesti avtointoksikacija (samozastrupljanje) organizma.

Po zastrupljenosti je na prvem mestu debelo črevo, na drugem so jetra in ledvica. Leta 1931 je nemški zdravnik in nobelovec, prof. Otto Warburg, prvi opozoril na povezavo med delovanjem imunskega sistema in razvojem raka. Spremembe v črevesju povzročijo nagnjenost k stalnim infekcijskim boleznim, revmatizmu, luskavici in drugim kožnim boleznim, visokemu krvnemu tlaku, glavobolom, alergijam in poliartritisu.

Samozastrupljanje
V človeškem organizmu v sožitju bivajo bakterije in človeško tkivo. To sožitje se je v sodobnem času porušilo, predvsem zaradi sterilizirane prehrane z dodatki konzervansov, umetnih sladil, emulgatorjev in umetnih barvil, pomanjkanja gibanja, onesnaženja okolja s težkimi kovinami, kemikalijami in radioaktivnostjo ter zaradi uživanja zdravil. Posledica vsega tega so motnje v delovanju mikroflore v črevesju. Zaužita hrana se zato predolgo zadržuje v črevesju; v njem se sprožita procesa vretja in gnitja.

To povzroči samozastrupljanje črevesja in zastrupljanje celotnega organizma. Uničujejo se tudi limfni vozlički na stenah črevesja, kar slabi imunski sistem in povečuje dovzetnost za različne bolezni.

Debelo črevo
Debelo črevo je dolgo od 1,2 do 1,3 m in je videti kot podkev. Njegova vloga je tudi skladiščenje neprebavljene hrane. V debelo črevo namreč pridejo encimi iz tankega črevesja, zato tam poteka tudi postopek prebave: vsrkavanje ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Debelo črevo igra pomembno vlogo tudi pri vsrkavanju vode in mineralnih snovi. Sluznica debelega črevesja varuje organizem pred vdorom strupov. Debelo črevo namreč izloča vse strupe, denimo kalcij, kovine (magnezij, železo, srebro, bizmut in fosfor) ter zdravila. Na stenah črevesja so limfni vozlički, ki proizvajajo limfocite, ki so potrebni za boj proti vsem boleznim. Kar sedemdeset odstotkov imunskega sistema je v tankem in debelem črevesju.

Po različnih podatkih od 30- do 70 odstotkov ljudi pesti avtointoksikacija (samozastrupljanje) organizma. Po zastrupljenosti je na prvem mestu debelo črevo, na drugem so jetra in ledvica. Leta 1931 je nemški zdravnik in nobelovec, prof. Otto Warburg, prvi opozoril na povezavo med delovanjem imunskega sistema in razvojem raka. Spremembe v črevesju povzročijo nagnjenost k stalnim infekcijskim boleznim, revmatizmu, luskavici in drugim kožnim boleznim, visokemu krvnemu tlaku, glavobolom, alergijam in poliartritisu.

Klistir ni dovolj
V prevodu kolonska hidroterapija pomeni vodna terapija debelega črevesja. Kolonska hidroterapija in klistiranje se razlikujeta. Klistira se lahko vsakdo sam doma. Pri klistiranju voda priteče od 10 do 15 centimetrov globoko, zato skoraj vse debelo črevo ostane neočiščeno, medtem ko se pri kolonski hidroterapiji očisti celotno debelo črevo. Ker je debelo črevo sodobnega človeka zelo obloženo, pri prvem čiščenju voda prodre samo do prve ravni (približno 20 centimetrov globoko), pri drugem čiščenju do druge ravni (približno 60 centimetrov), pri tretjem čiščenju do tretje ravni (približno 80 centimetrov) in pri četrtem čiščenju do četrte ravni ali do konca. Izredno redko se zgodi, da voda že pri prvem čiščenju pride do konca črevesa.

Nadzor z elektroakupunkturo po Vollu
Že iz izraza kolonska hidroterapija je razvidno, da gre za terapijo. Po zakonu medicine, ki izhaja še iz Paracelzusovih časov, je pred zdravljenjem najprej treba postaviti diagnozo.

Kolonska hidroterapija se od klistiranja razlikuje tudi po predhodnem pregledu. Debelo črevo je treba najprej pregledati z mikrobiološko preiskavo blata, ultrazvokom, rentgenskim posnetkom, kolonoskopijo, iridodiagnostiko in EAV – elektroakupunkturo po dr. Vollu. Prvi štirje pregledi sodijo v domeno uradne medicine.

Zadnji metodi sta v Sloveniji manj znani. Iridodiagnostika je diagnostična metoda, s katero se ugotavlja minule bolezni in sedanje stanje ter napovedujejo prihodnje bolezni. Z elektroakupunkturo po Vollu lahko z merjenjem posameznih točk na telesu določimo stanje notranjih organov, vnetja, motnje v delovanju in spremembe v mikroflori. Ob pomoči testnih ampul ugotovimo, kateri virus oziroma patološka bakterija je v debelem črevesju. V času vseh kolonskih hidroterapij nadziramo zdravljenje z elektroakupunkturo po Vollu. EAV-kazalniki se izboljšujejo z vsako terapijo, izboljšanje pa je zlasti opazno po tretji terapiji, ki je praviloma temeljna, saj se šele tedaj začne izločati staro, lepljivo blato. Pri nekaterih bolnikih se tedaj stanje tudi poslabša, kajti kolonska hidroterapija predrami skrita žarišča v organizmu. Pri kolonski hidroterapiji je potemtakem nujno nadzirati zdravljenje, medtem ko pri klistiranju to ni potrebno.

Dodatno zdravljenje
Kolonska hidroterapija se razlikuje od klistiranja tudi po obveznem dodatnem zdravljenju. To zlasti velja, če so v črevesju navzoče glivice. Če jih ne zdravimo pravočasno, se namreč utegnejo razširiti v nožnico, prostato, pljuča ali usta. Dodatno zdravimo s homeopatijo, nosodami, spagiriki, zelišči in posebnimi biododatki, ki vsebujejo laktobakterije. Skupaj sta zelo učinkoviti tudi kolonska in postkolonska hidroterapija. Zdravljenje s farmakološkimi zdravili v teh primerih ni uspešno, ker ta vsebujejo strupe, ki se kopičijo v debelem črevesju. Po zdravljenju je včasih priporočljivo jemanje zdravil, ki izboljšujejo mikrofloro v črevesju, zmanjšajo vnetja v črevesju in okrepijo prekrvavitev črevesja, koristi pa tudi ustrezno prehranjevanje. Hidroterapiji čez mesec dni sledi kontrolni pregled. Razlika med kolonsko hidroterapijo in klistiranjem je po vsem povedanem jasna. Nekatere osebe v Sloveniji, ki nimajo medicinske izobrazbe, v resnici izvajajo klistiranje, saj čiščenje črevesja opravijo samo enkrat in temu pravijo kolonska hidroterapija. Toda pri tem postopku se črevo ne očisti povsem, poleg tega mu ne sledita pregled in kontrola.

Kontraindikacije
Nekateri bolniki nezadovoljno sprašujejo, zakaj je potreben pregled. Pregled je nujen, ker utegne priti do nekaterih neželenih zapletov. Če je, denimo, pri bolniku navzoč notranji hemeroid, med čiščenjem lahko začne krvaveti in te krvavitve nemara ne bo možno ustaviti. V Latviji je neki bolnik zaradi kolonske hidroterapije skorajda umrl, kar je sprožilo ogorčenje javnosti. Možno je tudi, da ima bolnik skrito vnetje črevesja ali velik polip, ki bi ga voda utegnila tako raniti, da bi zakrvavel. Kdor ima brazgotine v črevesju, se bo med terapijo zvijal od bolečin. Če so v črevesju navzoče glivice, se bo bolnik med terapijo zelo napihnil.

Kako poteka kolonska hidroterapija?

S posebnim aparatom pod različnim tlakom v črevesje dovajam in odvajam vodo različnih temperatur, s čimer spodbudim črevesno peristaltiko. Pomembnejša je količina izločenega blata na stranišču kot to, koliko se ga izloči med samim čiščenjem. Po izpraznitvi črevesja pri sodobnem človeku običajno ostane od pet do sedem kilogramov blata. Postopek traja dobre pol ure in običajno ne povzroči nobenega vonja. Vsak bolnik dobi svojo haljo. Največkrat zadostuje od pet do sedem terapij. Kolonska hidroterapija je torej nadvse zahtevna metoda, ki pa ob ustreznem pristopu prinaša velike koristi.

Zgolj pod nadzorom zdravnika
In katere so indikacije za kolonsko hidroterapijo? Najboljši uspehi nastopijo pri kronični utrujenosti, kožnih boleznih, boleznih pljuč, zaprtju, boleznih sklepov, boleznih prebavnega trakta, ginekoloških boleznih, boleznih prostate in posledicah okužb.

Tudi kontraindikacije so številne: akutno vnetje črevesja, skrita kronična vnetja črevesja, močan hemeroid, rak, ulcerozni kolitis, diabetes, srčna obolenja (insuficienca), zelo visok krvni tlak. Noben zdravilec v Sloveniji ne upošteva teh kontraindikacij, kar utegne biti zelo nevarno. Gre za invazivno metodo oziroma vdor v telo, zato je kolonsko hidroterapijo nujno opraviti zgolj pod nadzorom zdravnika.

Dieta
Pozornost je treba nameniti tudi ustrezni dieti. Prehranska priporočila je treba prilagoditi vsakemu človeku posebej. Pri tem velja upoštevati bolnikovo dotedanjo prehrano, njegov poklic, kraj bivanja in narodnost. Če ima bolnik svežo rano na želodcu, bo sveže sadje sprožilo poslabšanje. Pri južnih narodih lahko mleko izzove drisko, nasprotno pa ljudje, ki živijo na severu, mleko dobro prenašajo.

Kolonsko hidroterapijo izvajamo v preventivne in kurativne namene.

Komu bi obvezno priporočil kolonsko hidroterapijo v preventivne namene? Starejšim ljudem, saj so vsi po vrsti zastrupljeni. K meni pogosto prihajajo ljudje, ki že več kot dvajset let jemljejo zdravila proti visokemu krvnemu tlaku, zaradi česar je njihov organizem zastrupljen.

Zdravemu človeku pa kolonske hidroterapije ne priporočam.

Zakaj je kolonska hidroterapija tako zelo uspešna? Učinek zdravljenja je razstrupitev organizma, ki nato deluje bolje. Človek je bolj svež in živahno, postane vitalnejši. Ker pa se bolnik po terapiji vnovič začne zastrupljati, je treba kolonsko hidroterapijo ponavljati. Hidroterapija ne čisti zgolj debelega črevesja, temveč tudi masira vse sosedne organe: jetra, tanko črevo, maternico, jajčnike, prostato in ledvica. Po nazorih tradicionalne kitajske medicine je debelo črevo neposredno povezano tudi s pljuči, kožo, nosom, hipofizo in hrbtenico. Poleg tega tovrstna terapija krepi imunski sistem.

Iz zgodovine
V najstarejših kitajskih knjigah, denimo, je najti risbe, ki upodabljajo preprosto obliko klistiranja, pri kateri si človek vstavi bambusov trs v zadnjično odprtino in se nato potopi v reko; čajnik z vodo za klistiranje visi kar na drevesu. V Evropi je bila ta metoda zelo razširjena v 16., 17. in 18. stoletju. Na dunajskem dvoru, denimo, so dvorjanke uporabljale klistiranje za lepšo polt. V cesarski Rusiji so se kupci klistirali naslednje jutro po gostijah. Metoda je nato utonila v pozabo vse do polovice 20. stoletja, ko so jo vnovič začeli uporabljati v Severni Ameriki.

Mag. Sergej Kajumov, dr.med., D.O.

Vir: Viva 148/ marec 2006; www.viva.si

Ko se ženska približuje 42-45 letom starosti, se običajno začnejo težave z zdravjem. Začenja se klimakterij. Postopoma ugaša funkcija hormonskega sistema, torej delovanje hipofize – ščitnice – jajčnikov. Prenehajo se menstruacije. Ženski spolni hormoni zelo močno vplivajo na različne organe. Zaradi prenehanja izločanja teh hormonov žensko telo vstopi v drugo življensko obdobje.

Nasploh klimakterij deluje v treh stopnjah:

Predmensko stanje – začetek klimakterija
Periklimakterij – samo obdobje klimakterija
Postklimakterij – obdobje po meni

Na splošno so ti procesi tipični, vse pa se dogaja v različnih variacijah. V učbenikih je napisano, da traja klimakterij približno pet let. Po mojem mnenju traja klimakterij 10 do 15 let. Pri tem se simptomi zmanjšujejo.

Zelo pomembno je razumeti, da klimakterij ni bolezen. To je starostna sprememba, vendar z zelo neprijetnimi simptomi. Z zdravljenjem zelo uspešno lajšam te simptome.

Klimakterij se izraža na različne načine:

1. psihična oblika – razdražljivost, utrujenost, ravnodušje do življenjskih obveznosti in spolnosti, bolečine v kosteh in hrbtenici.
Odkrito lahko rečem, da se mi zdi prav smešno, kako kiropraktiki pri vsaki bolečini v hrbtenici pri tej starosti izvajajo določene manipulacije. Omenjene bolečine so zelo značilne za klimakterij.
2. Prebavni trakt – na primer zaprtost in napenjanje.
3. Hormonska oblika – prekomerno potenje, posebno ponoči, vročinska oblivanja, razbijanje srca, tresenje rok. Zelo neprijetno je, ko nenadoma postane ženska čisto rdeča v obraz in to celo v javnosti.

Mnogi zdravniki zdravijo omenjene lokalne simptome. V resnici pa so to sekundarni odzivi. Stvar je v tem, da ima vsaka ženska od rojstva šibke točke. Tekom življenja pa se nakopičijo strupi vnetij, alergeni, strupi iz onesnažene okolice, poškodbe, posledice psihičnih stresov … Klimakterij nato izzove in aktivira vse te točke. Ženska se redi. Zelo se mi smilijo ženske, ki trošijo velike vsote denarja za nepotrebne shujševalne kure, kar zelo škoduje organizmu. Vzrok ni v tem, koliko ženska poje, temveč je težava v hormonskem sistemu.

Pri nekaterih ženskah postane nožnica suha. Kljub temu priporočam nadaljevanje spolnih odnosov, ker spolnost prisili hormonski sistem k delovanju. Spolni odnos je koristna telovadba za hormonski sistem. Nasploh klimakterij pokaže, da je hormonski sistem najpomembnejši sistem v telesu.

In prav pri klimakteriju se v primerjavi z uradno medicino izkaže vsa moč alternativne medicine. Uradna medicina klimakterij zdravi z umetnimi hormoni. Ne zanikam, učinek teh hormonov v času jemanja je zelo močan. Vendar, ali naj bi to bilo sploh zdravljenje? To je nadomestna terapija. Umetni hormoni pridejo od zunaj in nadomestijo lastno proizvajanje hormonov. To poruši normalno delovanje hormonskega sistema. Cilj zdravljenja pa je, da se spodbudi delovanje hormonskega sistema, ne pa nasprotno – zavira. Vrh tega imajo umetni hormoni zelo močne stranske učinke. Ko ženska preneha jemati hormonske tablete, se težave ponovijo.

In kako zdravim ?

Prva metoda: akupunktura, posebno aurikuloterapija.
Na ušesu se nahaja veliko hormonskih točk.

Druga metoda: homeopatija
S homeopatijo dosegam izredno dobre rezultate.

Tretja metoda: organska zdravila
Obnavljajo tkiva cele hipofize, ščitnice in jajčnikov.

Moram še povedati, da pri eni pacientki od desetih ne dosežem nobenega učinka, za kar je kriv izredno močan hormonski sistem.

Razumljivo, da ženska sama izbere način zdravljenja in se odloči med uradno in alternativno medicino.

Pod izrazom izopatija se razume izkoriščanje zdravil, pripravljenih iz patoloških tkiv. To terapijo so poznali že pred davnimi časi in sicer kot izkoriščanje lastnega urina ali kot zdravljenje ponavljajočih gnojnih izpuščajev na obrazu s pomočjo lastnega gnoja.

Zdravilo se imenujejo nozodi. Pripravljajo se iz patoloških, spremenjenih organov človeka in živali na homeopatski način. Patološko tkivo pred izdelavo sterilizirajo. Zaradi tega nozodi ne vsebujejo patoloških mikroorganizmov.

Svoj prispevek v terapiji z nozodi je doprinesel osnovatelj homeopatije Samuel Hahnemann. Dela, ki so bila objevljena po njegovi smrti dokazujejo, da je izopatijo smatral kot tretjo možnost poleg homeopatije in allupatije. Pod allupatijo se razume vse kar se ne nanaša na homeopatijo.

V uradni medicini se pri obolenjih uporabljajo antibiotiki in sulfanilamidi. Pri tem pride do uničenja bakterij in potem se začne masoven vnos strupov bakterij v kri. To se imenuje reakcija Jarisch-Herxheimer. Pomeni, da se dogaja zastrupljanje organizma človeka. Zaradi tega postane bolezen kronična. Poleg tega pride do spremembe bakterij v L-forme, ki ne reagirajo na antibiotike. Tako pride samo do začasne izboljšave. Večina pacientov je to že opazila pri sebi. Na začetku antibiotiki pomagajo, potem pa ne več. Analiza ne pokaže povzročitelja.

Nozodi močno razdražijo imunski sistem organizma. Imunski sistem prične ščititi ogrožen organ.
Bolj detajlno pa izgleda to tako:

Osnovno tkivo, kjer pride do nakopičenja bioloških in kemičnih strupov, se imenuje mezenhim. To je pol-tekoča tekočina med tkivom in ožiljem. Nozodi odplakujejo iz mezenhima kronične strupe. V aktuni fazi nozodi blokirajo povezavo strupov v mezenhimu. Strupi, ki se osvobodijo, gredo v kri ali v votline v organizmu n.pr. strupi se nakopičijo v sinusih, ki so energetsko povezani z določenimi notranjimi organi. Običajno v takem primeru zdravniki zdravijo sinuse, potrebno pa je zdraviti notranji organ. Lahko pa se toksini nabirajo v votlini, ki se nahaja zadaj za maternico ali prostato.

Zaradi tega je ustanovitelj Elektroakupunkture po dr. Voll-u imenoval svojo metodo zdravljenje mezenhimalna reaktivacija ali bolj enostavno – razstrupljanje telesa. Na tak način strupi bakterij in virusov prepojijo tkivo vsakega človeka, ker je vsak od rojstva prebolel infekcijske bolezni kot n.pr. škrlatinka, mums, rdečke, vodene koze, oslovski kašelj, angine, borelijo, gripo, gonorejo, itd.

Na prvi pogled je zdravljenje uspešno, dejansko pa je bolezen še vedno prisotna v organizmu in čaka na provocirni dejavnik, pri čemer se bolezen pojavi v drugi obliki, na primer angine sprožijo vnetje ledvic. Po prebolenih anginah se lahklo čez 20 – 30 let pojavi visok pritisk na podlagi poslabšanega delovanja ledvic.

Navedel bom nekaj tipičnih povezav:
Borelija – sklepi
Oslovski kašelj – pljuča
Mumps – moda
Rdečke – centralni živčni sistem
Gripa – ščitnica

Pogoji za uspešno zdravljenje z nozodi:
1. Potrebno je uporabljati klasično homeopatijo kot dodatek, ker prispeva k včejemu učinku nosodov
2. Uporaba drenažnih zdravil, ki pospešujejo izločanje strupov. Drenažna zdravila povečajo funkcijo organov, ki izločajo strupe kot n.pr. ledvica, jetra, debelo črevo, pljuča, koža.
3. Uporaba tako imenovanih organskih zdravil, ki obnavljajo celice tkiv.
4. Obilno pitje vode

Kateri toksini so pristoni v telesu se lahko ugotovi s pomočjo EAV metode (Elektroakupunktura po dr. Vollu). Vsak organ ima svojo točko na koži. Z merjenjem teh točk se ugotovi stanje organov. Če je organ prepojen s toksini, se pokazatelj na točki spremeni. S pomočjo aparature se lahko najde povzročitelj in zdravilo, ki pozdravi organ.

Za zdravljenje so običajno potrebne dve do tri terapije.

Zgodovina Iridodiagnostike

Sklepanje o bolezni glede na znake, opažene v šarenici očesa, sega v daljno preteklost. Iris v grščini pomeni šarenica. Prve slike šarenice so našli na stenah jam v Mali Aziji. Pred več kot tisoč let so v Indiji in na Kitajskem pri ugotavljanju bolezni velik pomen pripisovali spremembam na šarenici. Obstajajo opisi šarenic Hipokrata. Z diagnosticiranjem na osnovi šarenice so se ukvarjali egipčanski zdravniki že v času faraona Tutankamona.
Najbolj znan je bil vrač Jel Aks, ki je zaslužen za širjenje tega znanja v druge dežele: Babilon, Tibet, Indokina. Ohranil se je zapis diagnostike na osnovi šarenice, ki ga je napisal Jel Aks na dveh zvitkih dolžine 50 metrov ter širokih 1,5 metra. Našli so ju v grobnicah v Gizi. Danes sta shranjena v Babilonski knjižnici. Na papirusih je opisan zelo zanimiv način pregleda šarenice s pomočjo ploščic iz cinka in niklja, ki so bile pokrite s plastjo srebrnkaste tekočine. Jel Aks je držal tako ploščico pred očesom določen čas, potem jo je ponovno premazal z neko tekočino in jo spet podržal pred očesom. Nato je ploščico pomočil v neko raztopino, nakar se je slika šarenice obarvala. Slike obarvnih šarenic so se ohranile do danes, način njihove izdelave pa je ostal skrivnost. V grobnici Tutankamona je bilo najdenih več takšnih ploščic s sliko. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da je bil faraon bolehen človek.
Vodilni tibetanski zdravniki so največ pozornosti namenjali prav očem. Spremenjene dele šarenice so poimenovali »okna v notranjost telesa«. Pastirji nekaterih narodov so znali bolezni ovac določati po spremembi na šarenici živali. V srednjem veku so oko imenovali »plamenček telesa«, ki je kazal na zdravstveno stanje človeka, in sicer je »bleščeče oko« pomenilo zdravega človeka, »motno oko« pa je govorilo o bolanem človeku. V knjigi Filipa Meienza,ki je bila izdana v Dresdenu v 1670 letu, so opisane določene cone šarenice.
Posebno mesto v zgodovini iridodiagnostike zavzema madžarski zdravnik Ignac Pekszeli iz Budimpešte. Z njegovim imenom je povezana prva sistematizacija znakov na šarenici. Legenda govori, da se je njegov interes za iridodiagnostiko začel neobičajno, med sprehodom po gozdu. Našel je gnezdo sove in skušal vzeti iz njega jajce. Sova je s kremplji zagrabila za roko, v obrambi pa je Pekszeli nehote zlomil sovi tačko. Začuden je opazil, da se je v očesu sove na strani poškodbe pojavila opazna črna navpična črta. Kasneje, ko je Pekszeli študiral medicino na Dunajski umverzi in kasneje ko je delal kot kirurg, je začel opazovati spremembe na šarenici pacientov. Ugotovil je, da ima vsak organ v telesu svoj segment na šarenici. Po dolgoletnem opazovanju številnih bolnikov je Pekszeli sestavil prvo shemo projekcijskih con na šarenici. Poleg tega je napisal vrsto knjig. Znane so njegove besede:”Oko ni samo ogledalo duše, temveč tudi zrcalo telesa”.
Kasneje je osnove iridodiagnostike razvijal švedski pastor Lilequist. Uspelo mu je odkriti veliko novih znakov na šarenici, o čemer je izdal dve knjigi. Njegova shema, ki jo je sestavil, je bila dosti bolj popolna.
Nadaljni razvoj iridodiagnostike je povezan z Nemčijo. Po drugi svetovni vojni so metodo začeli uporabljati po celem svetu. Leta 1951 je bila organizirana prva mednarodna zveza iridologov. V sodobnem času so v različnih državah organizirani centri in šole za izobraževanje in razvoj iridodiagnostike.

Kaj pomeni iridodiagnostika?

To je branje znakov iz šarenice, ki govorijo o stanju skoraj vseh notranjih organov. Šarenica je kolobar, ki je pri ljudeh različno obarvan. Obstajajo šarenice sive, rjave, zelene, modre barve. Pri zdravem človeku je šarenica čista, blesteča in je skoraj brez znakov. Bolni ljudje pa imajo na šarenici vidne spremembe. Vsak znak pomeni čisto določeno bolezen. In tako se v času življenja na šarenici odtisnejo znaki različnih oblik, barv in globine. Lahko bi rekli, da je že sama narava poskrbela za to, da je v naših očeh shranjen arhiv, v katerem so zabeležene vse bolezni od rojstva do smrti. In če je pri dojenčku šarenica večinoma brez znakov, ste gotovo opazili, kakšne so oči pri starejših: nečiste, z madeži, pogled je moten. Šarenica je zrcalo zdravja človeka.
Življenje prinaša cel kup stresov, infekcij, poškodb, poleg tega še različna razočaranja v osebnem življenju, poklicu in ljubezni. Določeno negativno vlogo igra tudi vedno bolj onesnaženo okolje. Že v otroštvu se pojavijo prvi znaki, ki jih odtisnejo prebolele otroške bolezni. Narava je modra in ni zastonj naredila tako pomemben arhiv podatkov, saj je zdravje osnovno gibalo človekovega življenja in uspeha. Če ne bi bila izbrana šarenica, bi narava to pomembno informacijo odtisnila v nekem drugem organu. Tako najdemo informacijske centre tudi na stopalih, na ušesni školjki, jeziku, nosu, obrazu, vendar je šarenica najbolj natančen zapis bolezenskega stanja organizma. Znaki v šarenici ne povedo le kateri organ je obolel, temveč tudi osnovni vzrok ter bolezenske povezave.
Kot je vsem znano, je točna diagnoza prva naloga zdravnika, saj brez nje ni mogoče učinkovito zdravljenje. Naj ponovim: če je nek organ v vašem telesu obolel oziroma je prišlo do prvih bolezenskih sprememb, šarenica takoj reagira tako, da se na njej pojavijo odgovarjajoči znaki. Osnovna naloga iridodiagnostika je torej točno prebrati odtis na šarenici in v skladu s tem določiti način zdravljenja.

Mehanizem delovanja iridodiagnostike

Povsem natančno znanstvenikom še ni uspelo odkriti na kakšen način nastajajo znaki na šarenici, vendar predpostavljajo, da živčni impulz potuje iz obolelega organa na prav določeno cono šarenice. Na primer če imate težave z jetri, se bo na šarenici v coni jeter pojavil določen znak. Ali drug primer: po ugrizu klopa se lahko v coni srca na šarenici pojavi znak vnetja. Napačno je mnenje ljudi, da potem, ko prebolijo kakšno bolezen, le-ta brez sledu izgine iz organizma.
Včasih se zgodi, da živčni impulz ne pride do šarenice. Zato se znak ne pojavi. Vendar so ti primeri redki. Vsak znak na šarenici, vsaka črtica in linija, vsaka pika izkušenemu iridodignostiku govori o skrivnostih človeka. Če bi na šarenico pogledali skozi mikroskop, bi videli čudovito sliko najrazličnejših barv, poleg tega se šarenica krči in razteza. Lahko bi rekli, da živi svoje posebno življenje.
Šarenica je okroglo polje, ki je razdeljeno na cone. Vsaka cona ustreza določenemu organu. Obstajajo različne sheme šarenice, kar nasprotniki iridodiagnostike navajajo kot osnovni argument. V času nastanka iridodiagnostike so bile njene možnosti omejene, takrat je bil osnovni instrument za diagnozo povečevalno steklo. Poleg tega dobljenih podatkov ni bilo mogoče primerjati s podatki, pridobljenimi z drugimi metodami medicine. Spremembe v načinu življenja ter masovna onesnaženja okolja povzročajo obolevanja organov, ki v prejšnjih časih niso bila tako pogosta. Zato so se morale pojaviti nove sheme šarenice.
Imel sem srečo, da sem bil sredi prve skupine uradno izobraževanih iridodiagnostov v takratni Sovjetski zvezi leta 1987. Predavali so nam profesorji z izjemno širokim in raznovrstnim znanjem. Potem sem imel priložnost nadgrajevati svoje znanje v Nemčiji pri največjih strokovnjakih. Ob tej priložnosti bi izrazil hvaležnost vsem svojim učiteljem.

Kako izgleda iridološki pregled?

Iridodiagnostika se izvaja z osvetlitvijo očesa s posebnim mikroskopom. Iridodiagnostik med samim pregledom takoj navaja diagnoze in jih kasneje tudi zapiše. Pregledni list iridodiagnostik podpiše in ga na koncu izroči pacientu. Pregled ne potrebuje nobenih priprav, poteka hitro in je popolnoma neboleč.

Možnosti iridodiagnostike

Upoštevajoč dejstva, da se znaki na šarenici delijo na stalne, s katerimi se človek že rodi, in pridobljene, ki se pojavijo v teku življenja, iridodiagnostika ponuja naslednje možnosti diagnosticiranja:
prvič: diagnosticiranje današnjega stanja notranjih organov človeka,
drugič: diagnosticiranje bolezni, ki jih je človek prebolel v preteklosti,
tretjič: diagnosticiranje bolezni sorodnikov,
četrtič: predvidevanje možnosti bodočih bolezni.
Današnje zdravstveno stanje človeka je najbolj pomembno, saj se vedno predstavlja točno diagnosticiranje kot en od največjih problemov v medicini. Iridodiagnostika ponuja diagnoze z verjetnostjo pravilne ugotovitve 85-90%. Pogosto se dogaja, da iridologa obiščejo ljudje, ki so pred tem izkoristili vse možnosti uradne medicine. Ta možnost iridodiagnostike omogoča, da se bolezni odkrijejo v zgodnji, začetni fazi. Ne smemo pozabiti, da 70% bolezni poteka skrito, in sicer brez bolečinskih znakov. Torej iridodiagnostika ponuja tako kurativno, kot tudi preventivno zdravljenje.
Druga sposobnost iridodiagnostike je izredno pomembna in sicer odkrivanje preteklih bolezni. Večina mojih kolegov in pacientov ne smatra za pomembne bolezni, ki smo jih preboleli v preteklosti. Zavedati se moramo, da vsaka bolezen pusti sledove v genetskem spominu celic. Tako rekoč gre za poškodbe v tkivih.
Na primer, če je človek prebolel škrlatinko, strupi ostanejo v celicah ledvic. Zelo pogosto se dogaja, da se pacient na pregledu čudi: «Saj nisem imel nobenih problemov z ledvicami?! Vedno sem bil zdrav.« Bolezen se prikrade v organizem skoraj neopazno, brez bolečinskih znakov.
Primer, ki ga vsi poznate – moški pri 45 letih iznenada umre zaradi infarkta srca in pred svojo smrtjo ni čutil nobenih simptomov. Prav pred infarktom pa lahko iridodiagnostika razpoznava 100% predinfarktno stanje, EKG pa običajno ne pokaže nič.
lridodiagnostika je v medicini edina metoda, ki dopušča preventivno diagnosticiranje zdravja človeka. Naj na koncu dodam, da se bolezenski spomin v celicah sproži samo, če se provocirajoči dejavnik dejansko pojavi. Na primer, pri ženskah je to lahko klimakterij.
Tretja sposobnost iridodiagnostike še ni povsem raziskana. Z gotovostjo pa lahko govorimo o nagnjenosti k določenim boleznim. Sledi na šarenici ne pokažejo čisto vseh bolezni prednikov. Najbolj se vidijo nagnjenja k visokemu pritisku, sladkorni bolezni, ranam na želodcu, kamnom v žolčniku, povečanju prostate itd. Pomembno je vedeti, da se da bolezni, h katerim smo dedno nagnjeni, preprečiti, če se jih odkrije dovolj zgodaj in se primerno ukrepa.
In četrta možnost ali sposobnost iridodiagnostike ponuja, da se na podlagi predhodnih treh možnosti ugotovi najšibkejši organ v telesu, ki je lahko vzrok za težave v prihodnosti. To je izredno pomembno zato, ker je vsak organ povezan z drugimi organi in povzroča bolezni v povezavi s tem organom. Na primer, debelo črevo povzroča bolezni pljuč. Tukaj se dotikamo problema primarnih in sekundarnih bolezni. Navajam še en primer: če človeka bolita sprednja zoba bo obiskal zobozdravnika, vendar nihče ne bo pomislil, da te bolečine lahko pomenijo problem v urogenitalnih organih.
Učinkovitost četrte sposobnosti iridodiagnostike je v celoti odvisna od analitičnih sposobnosti iridologa. Potrebno je hitro in natančno povezati vse podatke, ki so jih dale zgoraj naštete tri možnosti in iz tega potegniti pravilen zaključek. V nasprotnem primeru lahko nepravilen zakIjuček povzroči popolnoma napačne ukrepe.
Zato mora biti iridolog obvezno izkušen zdravnik, ki ima široka znanja iz vseh področij medicine. V najboljšem primeru je dober poznavalec tako uradne, kakor tudi stare klasične medicine. Drugače povedano, iridolog se stalno nahaja na meji med obema medicinama. Na primer, diagnoza atopični dermatitis. V uradni medicini ta diagnoza pomeni alergijo na mleko in pšenico, v klasični medicini je to genetska bolezen, ki je podedovana od prednikov. Zato so tudi pristopi k zdravljenju povsem različni.
Še enkrat bi želel poudariti, da je zelo pomembno, izhajajoč iz medicinskih izkušenj, določiti med množico šibkih organov tistega, ki kar najbolj ogroža človekovo življenje.
Primer: na šarenici je lahko najbolj izražen znak za rano na želodcu. Vendar je manjša zatrdlina na dojki, ki se je pojavila pred kratkim, veliko bolj pomembna, saj se lahko razvije v rak dojke.
Kot vidite, iridodiagnostika daje možnost jasnega vpogleda v zgodovino bolezni. To je približno tako, kot če vključimo televizijo ali računalnik, in se na zaslonu pojavijo vsi pomembni dogodki dneva. Zdravnik, ki na visoki ravni obvlada iridodiagnostiko, je s tem znanjem tako dobro oborožen, da lahko hitro razpozna osnovni vzrok bolezni. Stara klasična medicina ponuja izjemno veliko možnosti za preventivno in kurativno zdravljenje. Prišli smo do glavnega cilja iridodiagnostike – možnost zdravljenja.

Osnovni cilji

Skoraj nobenemu pacientu ni potrebna samo iridodiagnostika brez zdravljenja. Kljub temu je v svetu najbolj razvita iridodiagnostika, ki služi zgolj v diagnostične namene. To kaže, da taki iridologi preprosto ne poznajo vseh možnosti, ki jih nudita obe vrsti medicine. Imel sem priložnost govoriti s pacienti, ki so obiskali iridologa v Italiji, le ta pa jim je povedal, da so vsi ljudje z rjavo šarenico obsojeni na ledvične kamne, kar seveda ni res. Ali druga smešna trditev da so vsi modrooki obsojeni na izumrtje. To je čisto omalovaževanje in nepoznavanje iridodiagnostike. Na žalost lahko take šarlatane srečamo na vsakem koraku. Skoraj vsak pacient potrebuje po iridodiagnostiki še zdravljenje, zato mora biti iridolog izkušen terapevt, ki obvlada več metod zdravljenja.

Kdo je lahko iridolog?

Na prvem mestu bi želel jasno povedati, da je iridodiagnostika elitni poklic. Iridolog mora imeti določene psihofizične lastnosti. Zato ne more biti vsak človek iridolog.
Osnovne lastnosti iridologa so naslednje:
– Zdravniške izkušnje
– Sposobnost analize podatkov
– Zelo hitro razmišljanje
Med pregledom je oko osvetljeno z zelo močno svetlobo in mora biti pregled dokaj hitro opravljen. Zato se z iridodiagnostiko ne morejo ukvarjati počasni ljudje. Posebej je to pomembno pri pregledu otrok.
– Sposobnost točnega razpoznavanja barv
– Sposobnost natančnega določanja položaja znaka oz. mere na oko
– Poznavanje tudi drugih podobnih načinov diagnosticiranja
Včasih je potrebno za bolj natančno diagnozo uporabiti druge metode
– Obvezno poznavanje homeopatije, ker se da samo z njeno pomočjo zdraviti vse vrste
kroničnih bolezni
– Uporaba kvalitetne opreme.
Iridodiagnostike ni mogoče opraviti s povečevalnim steklom. Na takšen način so delali 100
let nazaj
– Sposobnost intuitivnega mišljenja.
Dober iridolog mora združevati v sebi tako tehnično kot tudi ustvarjalno mišljenje
– Znanje nemščine, saj je osnovna literatura napisana v tem jeziku
– Pošten odnos do pacientov, kar pomeni zavedanje možnosti iridodiagnostike, kajti v
nekaterih primerih se z iridodiagnostiko pacientu ne da pomagati.

Poznani so primeri, ko so bili ljudje zavedeni iz povsem komercialnih namenov, kot na primer obljuba diagnosticiranja epilepsije, kar absolutno ni možno. Ali postavitev diagnoze: utrujenost živčnega sistema. Na Madžarskem se je pojavil oglas za iridodiagnostiko med oglasi za prostitutke.

Z iridodiagnostiko se ne more ukvarjati kdorkoli, ampak je potrebno imeti obširno znanje.

Homeopatija (iz grščine όμοιος hómoios enak, podoben in πάθος páthos trpljenje,bolezen) je ena od vej alternativne medicine, katere principi so bili osnovani leta 1800.
Homeopati zdravijo bolnike po načelu podobno s podobnim, ki ga je uvedel utemeljitelj homeopatije Samuel Hahnemann. Zato se kot zdravila uporabljajo močno razredčene substance, ki sicer pri zdravem človeku izzovejo simptome, značilne za dotično bolezen. Razredčevanje se v homeopatskem izrazoslovju imenuje potenciranje, saj je eno od homeopatskih prepričanj, da se z razredčevanjem učinek povišuje.
Takoj na začetku moram poudariti, da je homeopatija edina metoda v medicini za zdravljenje kroničnih bolezni. Ker so učinki v primerjavi s farmakologijo zelo močni, se noben pameten zdravnik, ki se je vsaj enkrat seznanil z delovanjem homeopatije, ne bo odrekel tej metodi.

Homeopatija zahteva določen značaj zdravnikov

Zdravnik homeopat mora biti dober opazovalec, zelo skrbno in natančno mora zbrati vse simptome, jih nato analizirati in na osnovi tega narediti pravilen zaključek. Pomeni, da je sposobnost analiziranja, kar je ena od najbolj pomembnih lastnosti, ki jih mora imeti zdravnik, ki se ukvarja s homeopatijo.
Poleg tega mora imeti zdravnik zelo dober spomin. Mora si zapomniti klinično sliko skoraj 2.000 različnih zdravil. Razen tega mora biti zelo dober psiholog. V klasični homeopatiji se pojavlja vodilni simptom za izbiro zdravila. Vsak človek se ne bo »odprl« zdravniku, zato ga mora le-ta znati k temu vzpodbuditi.
Pravilna izbira homeopatije odpravi težave za mnoga leta, pri čemer ni potrebno jemanje nobenih zdravil več.

Mehanizem delovanja:

Kakšen je mehanizem delovanja, še vedno ni popolnoma jasen. Predpostavljajo, da ima vsak oboleli organ spremenjeno elektromagnetno polje. Pri pripravi homeopatskih zdravil je potrebno večkratno pretresanje, pri čemer se homeopatskemu zdravilu močno poveča elektromagnetno polje. Tako zaužita homeopatija briše elektromagnetno polje obolelega organa.
Trditev nasprotnikov, da je homeopatsko zdravilo placebo, je enostavno smešna. Homeopatija se zelo uspešno uporablja že približno 200 let. Grški homeopat Vitulkas je dobil Nobelovo nagrado za homeopatijo. Obstajajo homeopatske bolnice n.pr. v Londonu. V Rusiji so na inštitutu v Sant Petersburgu za nadaljno izobrazbo katedre za homeopatijo. S homeopatijo se zelo uspešno zdravi otroke, ki ne vedo, kaj je to placebo. Prav tako tudi veterinarji uspešno uporabljajo homeopatijo.
S homeopatijo se zdravijo predsedniki mnogih držav po vsem svetu.
In še primer iz domačega okolja: imam mačka, ki ima včasih driske. Zadostuje ena doza homeopatije in driske prenehajo za pol leta.

Obstojajo različne vrste homeopatije:

1. Na žalost je v Sloveniji poznana samo ena vrsta in sicer klasična homeopatija.
Pri klasični homeopatiji zdravnik izbira zdravilo na podlagi pogovora. Pogovor traja 2 do 3 ure. Klasična homeopatija temelji na tem, da vse bolezni običajno izhajajo iz konstitucije človeka, torej iz hoje, razpoloženja, ogrodja, telesne teže, dojemljivosti za vročino, mraz itd. Po mojem prepričanju klasična homeopatija pomaga samo na področju psihosomatskih bolezni.

2. Druga vrsta homeopatije je lokalna (organska) homeopatija.
Iz izkušenj homeopatov za vsako bolezen ali organ obstaja 20 do 30 zdravil, ki jih je potrebno pravilno izbrati.

3. Kompleksni preparati
Združujejo nekaj zdravil za zdravljenje določene diagnoze. To je najbolj neustrezna oblika homeopatije. Pravi homeopat nikoli ne uporablja te oblike, ker so izdelki narejeni samo v komercialne namene. Kompleksna homeopatija je po svojem principu zelo podobna farmakologiji. Če boli želodec ustreza določeno kompeksno homeopatsko zdravilo. V farmakologiji na primer Ranital. Za vnetje prostate dajejo določeno kompleksno homeopatsko zdravilo. V farmakologiji dajejo za prostato n.pr. Omnik S tem je porušen osnovni način homeopatije. Ni individualnega pristopa k človeku.V pravi homeopatiji obstaja za želodec ali prostato od 20 do 30 različnih zdravil, ki se izbirajo glede na konkretno osebo. In da še ponazorim: g. Pečnik ima eno homeopatsko zdravilo za gastritis, g. Škerjanc za njegov gastrtis drugo homeopatsko zdravilo in tretje homeopatsko zdravilo za gastrtis g. Novaka, itd.
Navedel bom še en primer:
K meni je prišla pacientka ki je povedala, da je njeni prijateljici, ki živi v Münchnu zelo pomagalo kompleksno zdravilo. Njej pa to enako zdravilo prav tako pri klimakteriju ni pomagalo in je bila zelo razočarana. To zdravilo nikakor ni moglo pomagati, ker ni bilo v sestavi niti enega zdravila, ki bi ji odgovarjalo.

4. Nosodi
Mikropripravki iz virusov, bakterij, alergenov. Pripravljeni so na homeopatski način. Iz te smeri se je razvila izopatija. (glej pod IZOPATIJA).
To je najmočnejša vrsta homeopatije, ker pri zdravljenju upošteva vse bolezni, ki jih je človek prebolel od rojstva.

5. Organ-zdravila
Mikroizvlečki iz tkiv živali, ki so tudi pripravljeni na homeopatski način. Učinek je izredno močan. Pogosto s temi zdravili dosežem najmočnejši efekt.

6. Najbolj skrivnostna smer v homeopatiji so spagiriki.
Tehnologija priprave je zelo posebna. Začetek izdelave teh zdravil se je začel pred 500 leti od Paracelzusa naprej. Istočasno vplivajo tudi na moralni, duhovni in psihični nivo človeka.

Z mojega vidika je potrebno vse te smeri uporabljati glede na človeka in njegovo diagnozo.
Če je psihosomatski vzrok, deluje organska homeopatija (n.pr. težave po izgubi drage osebe)
Če poteka konkretno vnetje, deluje organska homeopatija (n.pr. vnetje želodca, žolča ali jajčnikov).
Če je potrebno obnavljati tkivo organa, deluje organsko zdravilo (n.pr. visok pritisk na podlagi ledvic)
Če je potrebno izvleči strupe po prebolelih infekcijah, je potrebno uporabljati nosode.
Če je potrebno delovati na psihičnem, moralnem in organskem področju, pridejo v poštev spagiriki.

Homeopatija se uporablja pri:

Vnetju in rani na želodcu in dvanajsterniku
Porušena mikroflora tankega in debelega črevesja (napenjanje, driske, zaprtost,..)
Hemeroidi
Vnetja žolčnika, jeter in trebušne slinavke
Posledice infekcij zgornjih dihalnih poti (kronični kašelj)
Alergije na hišni prah, cvetni prah, hrano,..
Kronično vnetje sinusov
Kronično vnetje ušes
Kronično vnetje mandeljnov
Sindrom utrujenih oči
Posledice zastrupljenja z metali, kemikalijami in strupi iz okolja
Bolezni, ki so jih izzvale gljivice (v pljučih, prebavnem traktu, ginekol.organih)
Bolečine pri srcu kot posledica stresov
Posledice borelije
Glavoboli
Vrtoglavice
Nespečnost
Posledice udarcev v glavo ter posledice različnih poškodb po telesu (n.pr. po prometnih nesrečah)
Vnetje ledvic in mehurja
Pesek v žolčniku in ledvicah
Vnetje maternice in jajčnikov
Ciste jajčnikov
Vnetje dojk
Motenje v delovanju ščitnice
Poslabšana prekrvavitev v možganih (posledica: glavoboli, utrujenost, nespečnost, vrtoglavice i.t.d.)
Visok in nizek krvni tlak
Prekomerno izpadanje las
Kožne bolezni različnih vzrokov
Bolečine v hrbtu, mišicah in sklepih
Posledice zlomov kosti
Bolezni prostate
Pri otrocih posledice težkih porodov (kot n.pr.težave pri učenju, agresivnost, ..)
Boleče in neredne menstruacije
Menske težave
Sindrom kronične utrujenosti
Povišana temperatura iz neznanega vzroka
Nagnjenost k prehladom in infekcijam
Posledice infekcijskih bolezni

Moram pa pošteno priznati, da homeopatija ne more zdraviti vsega, kakor trdijo nekateri homeopati. N. pr. s homeopatijo ni moč zdraviti epilepsije, skleroze multipleks, Parkinsonove bolezni itd.
Vendar pa zastopam svoje trdno stališče, da pri ugrizih klopa, ki je okužen z borelijo, ali pri kroničnem, ponavljajočem vnetju prostate, mandeljnov, mehurja itd., ali pri težavah v meni, klasična homeopatija ne pomaga. Pomaga druga vrsta homeopatije. Homeopat, ki obvlada znanje o homeopatiji, to pozna. Učinkovitost homeopatije je odvsina od pravilne uporabe vseh vrst homeopatije.

Odločil sem se napisati članek o glavobolih, ker je ta problem zelo pogost. Odkrito moram povedati, da je uradna medicina pri glavobolih precej nemočna, tako pri diagnosticiranju, kot tudi pri zdravljenju.

V praksi splošnih zdravnikov je to najbolj pogosto obolenje, pri katerem je od 100 pacientov 75 žensk. Človeštvo je vedno trpelo zaradi glavobolov. O tej težavi je napisano veliko knjig, disertacij, organizirano je bilo veliko konferenc, farmakološke firme izdelujejo zdravila. Položaj pa je ostal približno tak kot pred 5000 leti, razen če gre za operativni poseg.

Poznane so različne klasifikacije, po katerih obstaja 80 do 90 vrst različnih glavobolov. Ko sem delal kot nevrolog v bolnici ter na polikliniki me je vedno čudilo, da ne obstaja nobena metoda zdravljenja. Zdravniki predpisujejo samo tablete proti bolečinam, ki stanje olajšajo za kratek čas. Po prenehanju jemanja se glavoboli ponovno pojavijo. Tega torej ne morem imenovati zdravljenje. Čeprav je vedno prisoten strah pred tumorjem, je po statistiki le-ta samo pri 3 % vzrok za glavobole. Vsi ostali glavoboli so drugega izvora.

Najbolj pomembno je natančno razumevanje, da je 90 % glavobolov sekundarnega izvora. In tu je pri iskanju vzroka alternativna medicina veliko močnejša. Poleg tega so v uradni medicini raziskave dolgotrajne in običajno ničesar ne pokažejo. Tovrstne preiskave je potrebno delati samo pri sumu na tumor. V ostalih primerih je diagnostika pri glavobolih neverjetno enostavna. Vedno znova sem začuden, kako širok krog zdravnikov ne ve, kako diagnosticirati. Vzrok za glavobol se lahko ugotovi zgolj na podlagi vprašanj. Potrebno je samo, da pacient odgovarja na vprašanja jasno in natančno.

Navedel bom nekaj najbolj pogostih vzrokov za glavobol:

– poškodbe
– bolezni notranjih organov
– hrbtenica
– onesnažena okolica
– kontracepcija
– dednost
– živčni sistem

Vsaka oblika glavobola ima svoje zelo močno izražene simptome. Metod zdravljenja v alternativni medicini je veliko: akupunktura, homeopatija, izopatija, osteopatija, fitoterapija, spagiriki, organ-zdravila, psihoterapija, meditacija. Vsaka metoda se izbira individualno, odvisno od tipa glavobola.

Za dosego dobrega rezultata so običajno potrebni trije, do šest mesecev zdravljenja.

Zgodovina
Metodo je osnoval dr. R.Voll (1908-1989), ki se je rodil v Berlinu. Najprej je obiskoval visoko tehnično šolo v Stutgartu, po tragični smrti očeta, ki ga uradna medicina ni mogla rešiti, pa se je prešolal na medicinsko fakulteto v Hamburgu. Po končanem študiju je začel delati v Hamburgški bolnici, nato pa je delal kot splošni zdravnik in pediater.
Poleg znanih načinov zdravljenja je nenehno iskal druge metode zdravljenja, ker je tudi sam imel težave s sečevodi, pri katerih je bila uradna medicina nemočna. Slučajno je naletel na kitajsko akupunkturo in homeopatijo. Najprej je sistematiziral vse točke glede na mesto njihovega nahajališča. V tistem času so bila mnenja glede točnega nahajališča točk različna. Razvil je aparat za merjenje napetosti točk na telesu. Pokazalo se je, da imajo točke nižjo upornost. Poleg tega je dr.Voll dražil te točke z električnim tokom, kar je dajalo zdravilni učinek.
Tako je bil leta 1953 iznajden aparat, s pomočjo katerega je bilo mogoče točno določiti položaj točke in ga menjati ter omenjene točke zdraviti. Dr.Voll je tako pojasnil svoje odkritje: če je teorija kitajske akupunkture točna, potem je zdravje človeka v resnici odvisno od energijskega ravnotežja v telesu, tedaj je mogoče s pomočjo sodobne naprave to energijo meriti in po možnosti uravnovešati. Leta 1956 je bilo ustanovljeno prvo društvo elektroakupunkture s sedežem v Stutgartu.
S pomočjo tega aparata je dr.Vollu uspelo odkriti nove meridiane in opisati njihovo klinično pomoč. Na vsakem meridianu je odkril kontrolno točko, ki je kazala energetsko stanje celotnega meridiana. Povsem slučajno je dr.Voll odkril fenomen testiranja zdravil, ki je bistvo EAV. Opazil je, da se je pri diagnosticiranju s pomočjo aparata kazalec odklanjal navzgor in navzdol, če je pacient držal v roki neko zdravilo. Začel je raziskovati svoja opažanja in ugotovil, da lahko s pomočjo tega principa zdravnik najde pravo zdravilo za paciente. Poleg tega metoda dovoljuje ugotavljanje alergenov in strupov v okolici.
Obstaja Planckova kvantna teorija, katere bistvo je, da ima vsako telo določeno količino energije, ki se kaže kot elektromagnetno valovanje določene frekvence. Tudi zdravila imajo svoja elektromagnetna valovanja. Če postavimo zdravilo v merilni krog, pacient-aparat-merilec, se rezultati merjenja spremenijo.Če imata zdravilo in oboleli organ enako frekvenco, zdravilo zbriše negativno frekvenco določenega organa, posledično organ ozdravi.
Novo odkritje dr.Volla je naletelo na močan odziv uradne medicine na svetovno znanih univerzah po svetu. V nekaterih državah so se začela intenzivna raziskovanja elektroakupunkture, dr.Volla pa so množično vabili na predavanja. Ne glede na uradno mnenje se je tudi v Nemčiji začela večina zdravnikov ukvarjati z elektroakupunkturo. Zelo močan razvoj je EAV-metoda doživela v Avstriji in Švici. Društvo dr.Volla se je preimenovalo v mednarodno. EAV so začeli uporabljati v EU državah.
Za svoje odkritje je dr.Voll prejel številne nagrade, med drugim odlikovanja nemške vlade ter Vatikana, ki ga je nagradil z zlato medaljo. Dr.Voll je umrl februarja 1989 leta.

V sistemu EAV obstaja 22 meridianov, 14 kitajskih in 8, ki jih je odkril dr.Voll:
– limfatični meridiani
– meridiani živčne degeneracije
– meridian alergij
– meridian organske degeneracije
– meridian sklepne degeneracije
– meridian degeneracije sklepnega tkiva
– kožni meridian
– meridian maščobne degeneracije
V klasični kitajski akupunkturi potekajo vsi meridiani na levi in desni strani, dva meridiana zadaj in spredaj po sredini telesa.

Metoda EAV je zelo občutljiva, nanjo vplivajo številni moteči faktorji, in sicer elektromagnetna polja, prisotnost različnih naprav. Zato zdravniki EAV posvečajo veliko pozornost na svojem delovnem mestu, da bi se izognili vplivu elektromagnetnih polj. Pacient mora sneti nakit in uro, zdravnik dela v gumijastih rokavicah.
V zadnjem času se tudi za EAV uporablja računalnik.

Tipična raziskava EAV poteka takole: pacient sedi nasproti zdravnika, v roko vzame elektrodo, zdravnik pa z merilcem meri napetost v 120-ih točkah. Po potrebi naredi testiranje zdravil. Stanje organov se ocenjuje glede na naslednje parametre: hitrost naraščanja kazalca, dosežena vrednost in zelo pomembno – padanje kazalca.

Prednosti EAV:
– bolezen je mogoče odkriti v začetni fazi
– omogoča določanje vzrokov bolezni, ki jih je vedno več
– omogoča diagnosticiranje bolezni vegetativnega živčenega sistema
– lahko določi snovi v okolici, ki povzročajo zastrupitev organov

Izjemne prednosti EAV so:
– zdravljenje revmatskih obolenj, infekcij zgornjih dihalnih poti, infekcij v uro-genitalnem traktu
– zdravljenje notranjega predela organizma, patološke mikroflore v črevesju in želodcu
– borelioze
– degeneracijske bolezni
– bolezni presnove
– motnje v vegetativni regulaciji organizma, ki vodijo k psihosomatskim boleznim
– prisotnost strupov iz okolice

Najpomembnejše v teoriji EAV je razumevanje, da vsaka bolezen nastane zaradi več vzrokov, in sicer:
– infekcijska žarišča
– elektromagnetna polja
– dednost
– ostanki starih bolezni
– brazgotine
– posledice udarcev
– stranski učinki zdravil
– posledice ceplenj
– mikrozastrupitve s kemičnimi dodatki v hrani in okolici
– stres
– težavna nosečnost
– porodne poškodbe

Zaradi tega začne slabeti imunski sistem, kar sproži bolezni. V uradni medicini običajno iščejo en vzrok za bolezen: helicobacter-želodec, bakterije-mandeljni.

Vsaka bolezen ima vsaj 5 načinov delovanja:
– Lokalni vplivi na organe: infekcija v zobeh sproži vnetje zob
– Vpliv na sosednje organe: vnetje zob lahko povzroči povečanje infekcijskih vozlov
– Vpliv na razdaljo: mandeljni vplivajo na delovanje ledvic
– Imunski vpliv: dolgotrajna bolezen zelo oslabi imunski sistem

V uradni medicini ne poznajo teh povezav. Na primer, debelo črevo povzroča bolezen kože, ledvice povzročajo bolezni sklepov, prostata povzroča bolezen sinusov, gliste povzročajo bronhialno astmo, mandeljni vplivajo na delovanje ščitnice, maternica lahko povroči bolečine v križu, trtica povzroča glavobole, ledvice povzročajo visok pritisk, sinusi povročajo bolečine v ramenskem obroču, udarci v glavo povzročajo bolezni sinusov. Glavna zdravila v EAV so nosodi in sicer so to mikroizvlečki iz virusov, bakterij, alergenov, strupov iz okolice. Pripravljajo se na homeopatski način z razredčenjem. S pomočjo teh snovi vplivamo na imunski sistem, ki se začne sam boriti proti povzročitelju. Obstaja okoli 3000 različnih nosodov. Klasična homeopatija je samo dodatek k zdravljenju z nosodi.

Bolezni ščitnice so tako stare, kot je človeštvo.
V starodavnem Rimu so smatrali, da lahko bolezni ščitnice pripeljejo do slaboumja. Ko je Napoleon izbiral ljudi za svojo vojsko, je nabornim komisijam priporočil, da naj ne jemljejo ljudi iz hribovskih predelov, ker je bilo tam veliko pomanjkanje joda.
Obstajajo različne oblike obolelosti ščitnice, vendar sta dve obliki najbolj pogosti in sicer: hipotiroza in hipertiroza.

Naštel bom nekaj najbolj pogostih simptomov:

• pridobivanje teže, ne glede na slab tek

ali

• hujšanje, ne glede na velik apetit
• menjavanje: driske – zaprtost
• slabost
• utrujenost
• šum v ušesih
• občutek prezeblosti
• izguba koncentracije
• izpadanje las
• bolečine v mišicah in sklepih
• krhki nohti
• bolečine v prsnem košu
• aritmija srca
• neredne menstruacije
• izostanek menstruacije
• slabokrvnost
• vročinska oblivanja
• potenje
• razdražljivost
• slabši spomin
• tremor rok
• depresija
• suha koža
• suhe oči

Zelo pomembno je poudariti, da hormoni ščitnice nihajo in zaradi tega analize pogosto ne dajo pravilnega rezultata. Samo v akutni fazi se pokaže konstanten patološki pokazatelj. Zato se obolenje ščitnice težje diagnosticira.
Vsakršno nihanje hormonov ščitnice in različna obolenja, še celo, če je bilo obolenje v preteklosti, se zapiše v šarenici in to daje iridodiagnostikiki očitno prednost.

Do sedaj še vedno ni popolnoma jasno, na kaj še deluje ščitnica. Na primer: ne daleč nazaj so se pojavili članki, da lahko obolenje ščitnice izzove obolenje prostate in impotenco.

Vzrokov za obolenje ščitnice je veliko. Nekaj primerov: pomanjkanje joda, otroške infekcije, onesnažena okolica, kontracepcija. V Černobilu po nesreči v nuklearki so se posledice sevanja najprej odrazile na ščitnici.
Bolezni ščitnice se da zelo dobro zdraviti in ni potrebno doživljenjsko jemanje tablet. Alternativna medicina razpolaga s sedmimi metodami zdravljenja, s pomočjo katerih dosegam zelo dobre rezultate.

Za boleznimi kože človeštvo že dlje časa oboleva. Nekoč je bila koža podvržena vplivu narave, ugrizom živali in ugrizom insektom, ker ni bilo oblačil. Zelo je bila razširjena srbečica.

Pri sodobnem človeku ni kontaktnega vpliva narave, bolezni kože pa so ostale. To se kaže kot madeži, izpuščaji, gnojne pike, razpokana koža, abcesi, itd.

Na sploh se je vedno smatralo, da je koža pokazatelj stanja notranjih organov. Pri živalih začne odpadati dlaka, pri zdravih je dlaka lepa in svetleča. Pri dojenčkih se razvije atopični dermatitis, mnoge otroške bolezni se kažejo z izpuščaji na koži, v puberteti se pojavljajo mozolji na koži, pri zaprtju se prav tako pojavljajo madeži. Zaradi prevelikega jemanja zdravil se pojavijo madeži na koži.

Uradna medicina in alternativna medicina imata absolutno različne pristope k diagnosticiranju in zdravljenju. Osnovna razlika je v tem, da smatra uradna medicina kožne bolezni primarno, alternativna medicina pa sekundarno.
V alternativni medicini obstaja osnovno pravilo: potrebno je definirati tisti notranji organ, ki povzroča n.pr. izpuščaje na koži. Uradna medicina zdravi kožne bolezni predvsem z mazili.

Obstaja zelo veliko metod zdravljenja. Skoraj pri vsaki kožni bolezni se začnejo patološke spremembe v črevesju, zato zelo dobro pomaga čiščenje le-tega. Postopek čiščenja je potrebno večkrat ponoviti. Bistvo je v tem, da če se hrana slabo razkraja, obstane v črevesju in pride do vrenja ter posledično do samozastrupljanja, kar se kaže potem na koži.

Pri zdravljenju kožnih bolezni zelo dobro pomaga homeopatija, ki zdravi konkreten oboleli organ. Včasih pomaga tudi akupunktura, ki normalizira hormonski in živčni sistem.

Dolgo sem premišljeval ali naj napišem članek o tej temi, saj je o njej že zelo veliko napisanega. Praksa kaže, da ljudje nepravilno razumejo, od kod izvirajo bolečine v hrbtenici.

Naj navedem primer:
Na pregled je prišel pacient iz Hrvaške: »Slišal sem, da ste kiropraktik. Hočem, da mi naredite en tretma«. Bil je prepričan, da bo takoj vse v redu.

Že stara kitajska medicina omenja, da 80 % bolečin v hrbtenici izvira iz notranjih organov. Na primer: pri ženski v klimakteriju se pod vplivom hormonskih sprememb začnejo spremembe v kosteh. In kaj se pri tem lahko naredi z rokami ? V takšnem primeru je pač potrebno zdraviti hormonski sistem.

Zelo razširjeno je mnenje, da se bolečine v hrbtenici pričnejo zaradi zamika vretenca. Zamik vretenca je samo v dveh primerih:
– pri športnikih
– po poškodbah

Poleg tega so v hrbtenici mali sklepi, ki vežejo vretenca drugega z drugim. Na tem mestu v 70 % do 80% pride do vnetja. Diagnosticirati, kje je zamik in kje je vnetje, je zelo enostavno. Študiral sem kiropraktiko, manualno terapijo in osteopatijo. In vedno se čudim, zakaj toliko preiskav za hrbtenico. Prepričan sem, da je hrbtenica najbolj enostavno območje za diagnosticiranje. Zdravljenje daje odlične rezultate.

Kaj vpliva na hrbtenico?
– hormonski sistem
– vse infekcije (v Sloveniji je zelo pogosta borelija)
– notranji organi (na primer: vrat lahko boli zaradi ledvic, križ zaradi nepravilnega položaja maternice ali vnetja prostate, itd.)

Poleg tega enostavno obstajajo starostne spremembe v kosteh. Kako bi naj pri tem pomagala kiropraktika ? Potrebno je zdravljenje sprememb v kosteh.

Obstaja zelo veliko različnih načinov zdravljenja. Operacija je zadnji korak. V kolikor niste preizkusili vseh terapevtskih metod, ne hitite na operacijo. Tisti primeri, pri katerih je potrebna operacija, so zelo jasni in jih ni veliko.

Zelo bom vesel, če bo ta članek komu pomagal, glede na to, da ima bolečine v hrbtenici skoraj vsak drugi človek.