Iridodiagnostika mag Sergej Kajumov

Slabšanje spomina je v vsakodnevni klinični praksi zelo pogosta težava. Včasih so se zaradi nje pritoževali predvsem stari ljudje, dandanes se često pojavlja tudi pri osebah, starejših od 40 let.

Običajno izgleda tako:
Človek se ne more spomniti priimka, termina, pozabi na naloge, ki jih je hotel opraviti, pozabi poklicati svoje prijatelje, koncentracija se poslabša.

V čem je stvar ?
Domneva se, da se to dogaja zaradi skleroze ožilja v glavi. Vendar skleroza v srednjih letih še ni tako izražena. Za te težave so vzroki drugje, praviloma so ti trije:
– problem s hormonskim sistemom
– posledice udarcev v glavo, n.pr. prometna nesreča
– posledice borelije

Moram povedati, da v uradni medicini ni zdravila proti slabšanju spomina. Alternativna medicina pozna kar nekaj metod, s katerimi izboljšuje spomin.

Na primer, po udarcu v glavo uporabljam osteopatijo in sicer posebno metodo, ki izboljšuje venozni pretok v lobanji. Zelo primerna je tudi za starejše ljudi. Sledi jemanje organ-zdravil nemškega proizvajalca, ki so zelo učinkovita in obnavljajo možganske celice. Efekt je zelo močen.

Hormonski sistem se da zelo dobro uravnati z akupunkturo in izopatijo.

Za izboljšanje spomina naredim običajno 2 – 3 terapije na leto.

Število alergičnih obolenj v zadnjih desetletjih nezadržno raste. Njihov razvoj je še vedno precej zavit v tančice skrivnosti, vsekakor pa njihovo naraščanje lahko pripišemo negativnim vplivom onesnaženega okolja, nezdravi prehrani, škodljivim razvadam in stresnemu načinu življenja.

Z medicinskega stališča je alergija odziv imunskega sistema na nenevarne snovi, ki ga lahko spremljajo blagi simptomi, lahko pa je tudi smrtno nevaren. Pojavi se z dotikom, zaužitjem ali vdihavanjem alergena.

Sodobne terapije za zdravljenje alergij še vedno niso povsem učinkovite. V Sloveniji nekoliko manj poznana metoda tovrstnega zdravljenja je resonančna terapija, ki jo je leta 1977 na podlagi fizikalnih zakonitosti odkril nemški zdravnik dr. Franz Morell.

Pomladni čas prebujanja narave prinaša s seboj tudi snovi, ki jih ljudje ne prenašajo najbolje. Skoraj polovica alergij je sezonskih in se pojavijo zaradi alergenov v zraku. Pri alergičnih bolnikih imunski sistem zmotno prepozna alergene, kot sta, denimo, pelod in cvetni prah za viruse in bakterije in zato mobilizira posebna protitelesa, ki sprožijo alergijsko reakcijo.

Prvi val alergij se začne zgodaj spomladi ob cvetenju breze, jelše, leske in vrbe.
Druga vrsta alergij na cvetni prah sledi konec maja in v začetku junija.
Alergija na sortne trave pa se začne konec avgusta in v začetku septembra.
Močan alergen predstavlja tudi pelod ambrozije, ki se je v Slovenijo zanesel iz Amerike.

Ob prvih znamenjih alergij, kot so solzenje, srbenje, kašljanje, smrkanje, glavobol, prebavne motnje, težave s srcem, še bolje pa malo pred njihovim začetkom, je potrebno takoj začeti z zdravljenjem.

Medtem ko se seneni nahod pojavlja sezonsko, pa celoletni ali perenialni rinitis traja vse leto. Povzročajo ga alergeni v zaprtih prostorih, kot so pršice ali živalski prhljaj. Zaradi alergije na pršice se lahko sčasoma razvije tudi bronhialna astma, ena najbolj znanih oblik alergije na svetu. Astma in alergije gredo pogosto z roko v roki zlasti pri otrocih.

Večina alergij se pokaže v otroštvu, pri odraslem nad štirideset let se nove alergije pojavijo redkeje. Pomembna dejavnika tveganja za razvoj alergij sta dednost in okolje ter izpostavljenost določenemu alergenu. Pri otrocih se mesec ali dva po rojstvu lahko pojavi alergija na mleko, v drugem letu starosti pa alergija na pšenico. Otroci se na zdravljenje z resonančno terapijo hitreje in bolje odzivajo kot odrasli. Tovrstno zdravljenje je povsem neboleče.

Na podlagi statističnih podatkov nemških in avstrijskih zdravnikov je s pomočjo resonančne terapije 70 odstotkov alergij povsem ozdravljenih, četrtina delno ozdravljenih in 5 odstotkov neozdravljenih. Moja praksa kaže, da je najlažje pozdraviti alergije, ki jih povzročajo cvetni prah, trave, hišni prah in živalska dlaka, najtežje pa tiste, ki jih povzročajo zdravila in kovine.

Resonančna terapija temelji na fizikalni zakonitosti, da ima vsak organ in celica v organizmu svoje specifično elektromagnetno nihanje. Posledica alergije je, da se normalno celično nihanje spremeni v patološko. Pri delovanju alergena se namreč v spominu celice tvori tako imenovani alergični »engram«. Obstoječa patološka nihanja se lahko zbrišejo, če se priključijo nasprotna patološka nihanja iste stopnje velikosti in frekvence. Z napravo KINDLING RETEC se lastna elektromagnetna nihanja spremenijo in se vračajo v organizem, kjer izzovejo brisanje patoloških nihanj. Pri resonančni terapiji ne uporabljam tuje energije, temveč aktiviram moč samoozdravljenja telesa. Natančno poznavanje alergena je pogoj za uspešno zdravljenje. Da se postopno normalizira elektromagnetni potencial celice, je potrebno približno 12 do 15 zdravljenj z vse večjimi vmesnimi intervali, kar pomeni, da mora pacient vztrajati pri terapiji dva do tri mesece. V tem času mora poznani alergen seveda obvezno izključiti iz svojega življenja.

Poleg resonančne terapije v celostno zdravljenje alergij po potrebi vključim še akupunkturo, homeopatijo, čiščenje črevesja (kolonhidro-terapija) ali izopatijo.

V današnjem času ženske neverjetno veliko uporabljajo kontracepcijo. Če pogledate na internet, boste videli zelo veliko reklam: jemljite kontracepcijo in ne boste zanosili.

Obstaja pa zelo velik problem in sicer je po jemanju kontracepcijskih preparatov veliko stranskih učinkov, o katerih pa se ne govori.

Menstruacija in ovulacija sta naravna fiziološka procesa vsake ženske. Kontracepcija ne samo da grobo posega v to naravno dogajanje, ampak celo uničuje normalen fiziloški proces. To je lahko povod za veliko zdravstvenih problemov. V naravi ni nič brez razloga. Če se v njeno delovanje preveč posega, se narava maščuje. Pri ženskah, ki jemljejo kontracepcijske tablete, se pogosto razvijejo glavoboli, ciste, rak, izostanek menstruacije, neplodnost, itd.

Hormonski sistem človeka je najbolj pomemben sistem v organizmu. Hormoni kontrolirajo delovanje vsakega organa. To je tako kot direktor, ki kontrolira delo svojih delavcev.

Če pridejo umetni hormoni v organizem v obliki tablet, injekcij, nalepk, itd., organizem preneha z lastno produkcijo hormonov, ker umetni hormoni nadomestijo lastne. Rezultat tega je, da organizem funkcionira, vendar umetno. Ko človek preneha z jemanjem hormonov, se znajde v situaciji, ko nima več svojih hormonov. Zelo pogost rezultat tega je izostanek menstruacije in nastopi neplodnost.

Zelo žalostno je, da jemljejo umetne hormone mlada dekleta, pri katerih je hormonski sistem še absolutno nestabilen. Poleg tega lahko jemanje kontracepcije izzove rakasta obolenja, ciste, herpes, gljivična obolenja, otekline, pridobivanje teže, slabost, bruhanje, izpadanje las, akne, depresije, razdražljivost, poslabšan imunski sistem, poškodbe vidnega živca in jeter, zaspanost, itd.

Je pa še en problem. Ženske, ki jemljejo kontracepcijo do poroda, tvegajo, da bodo imeli njihovi otroci probleme z zdravjem kot n.pr. pogosti prehladi, alergije, bolezni kože itd.

Uvod

Na celem svetu obstaja enoten pristop k izobrazbi osteopata. Lahko rečemo, da je to edina metoda v alternativni medicini, kjer je izobrazba in dobivanje naziva doktorja osteopatije standartizirana v vseh državah. Izobrazba traja od 4 do 6 let. V znani dunajski šoli osteopatije izobrazba traja 6 let. V vseh osteopatskih šolah imajo študentje 4-6 seminarjev na leto, na koncu vsakega leta je obvezno opraviti izpit. Na koncu izobraževanja vsak študent opravi znanstveno raziskavo iz področja osteopatije. Temo se izbira prostovoljno. Mikrodisertacijo se zagovarja pred komisijo. Pridobivanje osteopatskega izobraževanja v vseh šolah po svetu traja 1700-2000 ur, kar je obvezen obseg šolanja. Oseba, ki se šola za osteopata ima pravico pridobiti naziv doktorja osteopatije (D.O.) šele, ko nabere potrebno število ur, opravi vse izpite ter zagovor mikrodisertacije pred komisijo. Ta naziv je enoten po celem svetu. Naziv D.O. se piše po priimku osteopata. Če dvomite v to, da je zdravnik diplomant osteopatije morate preveriti če ima potreben naziv (D.O.) Na tak način se osteopati vsega sveta razlikujejo od šarlatanov, ki jih je na žalost zelo veliko.

Slovenija ni izjema, osteopatijo v naši državi prakticirajo ljudje , ki:
1. nimajo zadostne izobrazbe ali so obiskovali samo nekaj seminarjev
2. običajno poznajo le določeno osteopatsko tehniko ali smer, katero potem preimenujejo v novo izumljeno metodo, ki ne obstaja

Vzrok obstoja tovrstnih špekulacij v Sloveniji je nevednost javnosti o zgoraj naštetih dejstvih.

Razlogov za omenjene goljufije je več. Predvsem to, da je pridobiti izobrazbo osteopata zelo težko, dokaj lažje je obiskati nekaj tečajev. Nekateri goljufi so se kar sami razglasili za osteopate in organizirali tečaje, kjer so pobrali veliko denarja. Na žalost v Sloveniji ni nobenega nadzora nad šarlatani in lažnimi specialisti. Ne vedo in ne razumejo kaj delajo, zato lahko povzročijo tudi veliko škode. Tako mora na primer vsak osteopat vedeti, da vsaka bolečina v telesu ne zahteva osteopatskega zdravljenja. Borelija je v Sloveniji ena od bolezni, ki je zelo razširjena, njene posledice se izražajo kot bolečine v sklepih. Šarlatani vam bodo nemudoma predlagali zdravljenje s pomočjo osteopatskih tehnik, čeprav je očitno, da te ne bodo v tem primeru dale željenih rezultatov in je potrebno zdraviti posledice borelije. Še en primer so ženske z zelo pogostimi bolečinami hrbtenice zaradi nepravilnega položaja maternice. Tudi tokrat je potrebno zdraviti vzrok za bolečino in ne samo hrbtenico.

Dandanes so vodeči na področju osteopatije Francozi, zato se kvalitetna izobrazba osteopatije pridobi v vseh francoskih šolah ter v londonskih in dunajskih šolah. V ZDA se je nivo izobraževanja osteopatije v zadnjih letih precej poslabšal, zato sedaj niso vodilni in se ne morejo kosati z evropsko izobrazbo.

K metodam strokovne osteopatije prištevamo:

splošna osteopatska tehnika (AOB) – zdravnik istočasno izvaja tehniko na vseh osnovnih sklepih telesa in hrbtenici

mišičnoenergetska tehnika – to vrsto tehnike je razvil ameriški zdravnik Mitchell. S pomočjo določenih prijemov na mišicah je mogoče spremeniti položaj sklepov.

strain/contrastrain – osnovatelj te tehnike je ameriški zdravnik Jones. Osteopat pritiska na bolečo točko na telesu in išče položaj v katerem bolečina izgine.

miofascialna tehnika – neke vrste ovojnice pokrivajo ves organizem in vsak organ posebej. Pri bolečinah so ovojnice skrčene. Osteopat z določenimi prijemi te

ovojnice sprošča.

trasti (thrust) – to so sunkoviti prijemi s pomočjo katerih osteopat lahko v trenutku razblokira blokado vretenc in sklepov.

Osteopatija (dr. Andrew Still)

Osteopatija je v medicini stara metoda diagnoscitiranja in zdravljenja. Ustanovitelj te metode je ameriški zdravnik dr. Andrew Still (1828-1917), ki je leta 1893 osnoval prvo šolo osteopatije. Iz Amerike se je metoda razširila v večino evropskih držav. Pred štirimi leti je osteopatijo sprejel Evropski parlament, in sicer kot uradno metodo zdravljenja. V Angliji, Belgiji in Franciji je osteopatija priznana kot uradni medicinski poklic.

V organizmu človeka so vse kosti, sklepi, vretenca, mišice, lobanje in notranji organi povezani v enoten sistem gibanja. Če je ta edinstven sistem gibanja zablokiran na kakršnikoli točki oziroma delu je prizadet ves organizem. Osnovna naloga osteopatije je razblokirati mehansko blokado v lobanji, hrbtenici, v notranjih organih in sicer, da bi se lahko svobodno ponovno gibali. Po deblokadi se bolezensko stanje v organizmu močno izboljša.

Terapije zdravnik osteopat izvaja z rokami in sicer s pomočjo določenih prijemov. Na primer tako kot mehanik poskrbi za skladno delovanje vseh avtomobilskih delov, tudi zdravnik osteopat s pravilnim zdravljenjem omogoča skladno delovanje celotnega organizma.

Kaj zdravi osteopatija?

Osteopatija zdravi bolezenska stanja hrbtenice, sklepov, glavobole, vrtoglavice, vnetje sinusov, vnetje ušes, posledice nepravilnih porodov, posledice prebolelih infekcij, zvišan ali znižan arterialni pritisk, posledice avtomobilskih nesreč, težave z mehurjem in ledvicami, brezplodnost, ginekološke težave, zaprtost, utrujene oči zaradi preobremenitve, izboljša se prekrvavitev v možganih ter presnovo v celicah in blagodejno vpliva na živčni sistem ter na stanje kronične utrujenosti.

Ker je osteopatija zelo nežna metoda se lahko z njo zdravi majhne otroke, noseče ženske in starejše ljudi. Zdravljenje se izvaja enkrat na teden, traja približno od 30 do 45 minut, potrebno pa je približno 4, 5 do 6 tretmajev. Osteopatijo lahko uporabimo pri preventivi in kurativi.

Osteopatija se deli na:

Strukturalno osteopatijo

Zdravi bolečine v mišicah, vezeh, hrbtenici in sklepih.

Kraniosakralno osteopatijo (Osnovatelj: Američan William Garner Sutherland)

Način delovanja: Lobanja je gibljiva po svojih šivih. V kolikor je šiv zablokiran, sledi omejena gibljivost prepon v lobanji. Posledica tega je poslabšan

venozni pretok v glavi kar se odraža na dejavnosti važnejših centrov v možganih in celotnem organizmu.

Zato je ta metoda edina metoda, ki realno pomaga pri posledicah po avtomobilskih nesrečah.

Visceralno osteopatijo (Osnovatelj: francoz Jean Pierre Barral)

Način delovanja: Vsak notranji organ ima svoj obseg in ritem gibanja. Če je ta obseg zaradi poškodb in vnetij omejen, s pričnejo spremembe v

prekrvavitvi notranjih organov, odvajanju vode in blata, ventilaciji zraka itd. Zdravnik osteopat z rokami nežno premakne notranje organe, raztegne

nategnjene vezi in fascije, ki obdajajo organe. Potem začne notranji organ normalno delovati.

Zelo pogosto se osteopatija zamenjuje s kiropratiko. V strukturalno osteopatijo spada majhna skupina prijemov, ki zajema sunkovite in močne gibe. Taylor, ki je bil učenec dr. Stilla, je uporabil to skupino kot osnovo ter iz nje razvil kiropraktiko. Iz tega sledi, da zajema kiropraktika samo 5% osteopatije. Poleg tega, kot lahko ugotovite sami, se kiropraktika ne ukvarja z lobanjo ter notranjimi organi. Glede na to, da je pri nas v organizmu vse povezano je potrebno pred zdravljenjem najti vzrok za težave in zdraviti kolikor je to potrebno, kompleksno. Tak način zdravljenja dosega večje uspehe.

Primeri nekaterih povezav

Glavobole lahko izzovejo:

– bolezni žolčnika

– nihanje pritiska (vzrok je lahko v ledvicah)

– nepravilen položaj trtice (trtica je preko trde ovojnice v hrbtenici povezana s preponami v glavi) itd.

Bolečine v križu so lahko posledica ginekoloških težav, težav s prostato,…

Rama lahko boli zaradi bolezenskega stanja tankega ali debelega črevesa.

Bolečine v sklepih in kosteh so lahko posledica menskih težav.

Kronično vnetje sinusov ali ušes je lahko posledica udarca v glavo (lahko povzroči blokado šivov na lobanji) ali posledica virusnih obolenj, itd.

Driske
Ta članek sem se odločil napisati na osnovi obvestila, ki sem ga dobil od enega pacienta. Nekdo od zdravnikov mu je povedal, da ker ima visok pritisk je lahko miren, ker za to obstajajo v medicini zdravila. Če bi imel nizek pritisk, bi se moral mučiti vse življenje ker pač zdravil za to ni. To je pogled s strani uradne medicine. Mene osebno taka pozicija uradne medicine in dajanje takih informacij ljudem razburi, ker se da nizek pritisk zelo uspešno zdraviti.

Nizek pritisk je zelo razširjen, predvsem pri ženskah. Ženske z nizkim pritiskom so nagnjene k omedlevicam, glavobolom, težko prenašajo zadušljive prostore, so bolj zmrznjene, muči jih utrujenost, pogosto trpijo zaradi zaprtja, vrtoglavice, vedno so zaspane, z eno besedo komaj hodijo, dihajo in delajo. Določen del moških ima tudi nizek pritisk, vendar ga prenašajo kot pravilo veliko lažje kot ženske in ne iščejo pomoč pri zdravniku.

Takoj je potrebno postaviti vprašanje ali je nizek pritisk primaren ali sekundaren. Izhajam iz stališča alternativne medicine, ki ga uradna medicina ne pozna. Praksa je pokazala, da je nizek pritisk lahko primaren ali sekundaren. Zato je potrebno vsak primer obdelati individualno. Na splošno je praksa pokazala, da je 40 % vzrokov primarnih, 60 % pa sekundarnih. Za ugotavljanje vzroka je ustrezna iridodiagnostika, ker se lahko takoj oceni stanje celotnega organizma in ni potrebno delati cel kup analiz. V kolikor obstaja v organizmu vzrok za nizek pritisk, to je sekundarni vzrok in se ga lahko dobro zdravi. Če se na šarenici ne najde vzroka, je pritsk primaren ali kot govorijo o konstitucionalnem vzroku.

V uradni medicini ne obstajajo nobena zdravila, ki bi zdravila nizek pritisk. V alternativni medicini za zdravljenje primarnega vzroka obstaja izopatija in sicer dedni nozodi, ki so sposobni spremeniti konstitucijo človeka. Razen tega delno pozitivno vpliva klasična homeopatija. Če je pritisk sekundaren praktično vse metode alternativne medicine normalizirajo pritisk, razen colonhydro-terapije in sicer akupunktura, homeopatija, spagiriki, organ-zdravila.

Potrebno je samo določiti organ, ki povzroča nizek pritisk.

Kronični prostatitis se razvija neopaženo zaradi zastoja krvi v prostati, kar izzove kronično vnetje, pri katerem se oblikujejo votlinice (kavum). Ko se v prostati zamaši duktus (vod), nastanejo brazgotine. Tudi zaradi vnetja ledvic ali mehurja se pogosto razvije prostatitis, velja pa tudi nasprotno: prostatitis vpliva na mehur in ledvica.
Posledica prostatitisa so bolečine v križu, pešanje spolne moči in plodnosti pri moških, kar pogosto oteži življenje moškega in njegovih bližnjih.

Je ena od najpogostejših moških bolezni. Po različnih podatkih pesti od 40 do 80 odstotkov moških, starejših od 30 let, obolelost prostate pa še narašča. Poglavitni vzroki za obolenje prostate so premalo gibanja, neredni spolni odnosi z različnimi partnerji, pogosto sedenje v avtomobilu, pogosta vnetja, uživanje zdravil brez nadzora. Pri zdravljenju in lajšanju obolenj prostate dosegam dobre rezultate, uporabljam komplementarne metode zdravljenja, kot so homeopatija, zdravljenje z nosodami in visceralno osteopatijo.

Prostata je okrogle oblike kot kostanj. Sestavljata jo dva dela, med njima pa je brazda. Velika je približno 30 x 40 x 20 mm in težka okoli 15-20 gramov. Leži med mehurjem in danko. Obdaja jo sečevod. V prostati so še: Ductus deferens (semenovod), Vesicula seminalis (semenski mehur), Ductus ejaculatorii ter Colliculus seminalis.
Prostata proizvaja tekočino, ki ohranja gibljivost spermatozoidov. Ožilni sistem prostate je zelo bogat. V prostati kroži kar 50 odstotkov krvi od celotne krvi v medenici, ob spolnem vzburjenju pa tudi 80-odstotkov. Zato so že starodavni grški zdravniki govorili, da je prostata drugo srce moškega.

Prostata ima več pomembnih nalog:
Motorna funkcija. Mišice v prostati tvorijo sfinkter (krožno mišico), ki zadržuje urin in ta sfinkter izloča sekret (izloček prostate) skupaj s spermo; sekretorna (izločevalna) funkcija. Te tekočine je 30 odstotkov, 70 odstotkov pa sperme. Najbolj pomembna funkcija izločka je, da omogoča gibljivost spermijev.
Raziskave so potrdile, da prostata proizvaja tudi hormone, ki aktivirajo spolno funkcijo; zaščitna funkcija. Ker izločki prostate vsebujejo antibiotične sestavine, prostata zavira širjenje vnetij iz sečevoda v mehur.

Obolenje prostate večinoma izzovejo trije povzročitelji:
Prvi so infekcije. V prostato vdirajo gljivice, bakterije in virusi. V 30 odstotkih sta povzročitelja prostatitisa hlamidija in gardnerella. Vnetje prostate lahko pogosto sproži gonoreja. V zadnjem času so zelo pogost povzročitelj vnetij glivice;
Drug vzrok je zastojni. Tak prostatitis je posledica nerednih spolnih odnosov. Sperma in sekret prostate se ne izločata, prostata nabrekne, zastaja tudi kri. Če se to pogosto ponavlja, se lahko pojavi obolenje. Prostata se zavaruje pred podhladitvijo s kopičenjem tople krvi. To se dogaja pri različnih poklicih, denimo delavcih, ki delajo zunaj na odprtem. Poklicni vozniki so izpostavljeni nenehnim mikrovibracijam v mednožju. Ko mikrovibracija deluje nepretrgoma dlje časa, to izzove spremembe. Podobna težava je pestila moške tudi že v preteklosti. Pred nekaj stoletji je bila razmahnjena tako imenovana skifiska bolezen, imenovana po plemenu Skifi, za katero so značilne bolečine v mednožju, motnje pri uriniranju, pešanje spolne moči. Moški pripadniki tega plemena so bili na konjih skoraj ves dan. Zdaj je skifiska bolezen podobna avtomobilskemu sindromu. Zastoj krvi izzove pri moških kopičenje mikrobov v prostati in opeša proizvodnjo spolnih hormonov. Pogosto se v duktusih (vodih) tvori pesek, kar tudi zmanjša odtok.
Tretji vzrok za obolenje prostate je hormonski. Ta ponavadi prizadene starejše moške, prostata namreč sama proizvaja hormone v odvisnosti od hormonov hipofize.

Mnogi moški na žalost odlagajo obisk pri zdravniku do zadnjega trenutka. V akutni fazi se pojavijo oteklina prostate, zastoj krvi v ožilju prostate, izločanje gnoja v prostati. Močno se poslabša splošno počutje, pojavijo se bolečine v spodnjem delu trebuha, bolečine pri uriniranju, vročina do 39-40 stopinj celzij, zamre želja po seksu. Ko akutno stanje mine, ostanejo v tkivu prostate brazgotine, ki poslabšajo prekrvavitev in pritiskajo na živčevje prostate. Začenjajo se periodične bolečine. Kar sedemdeset odstotkov moških poišče pomoč pri zdravniku šele v tem stanju.

Na splošno poznamo več kot 200 simptomov prostate:
Splošni simptomi so: slabost, nihanje razpoloženja, utrujenost, vročinska oblivanja, vrtoglavice, glavoboli;
Specifični simptomi: bolečine v mednožju, bolečine pri uriniranju, bolečine po spolnem odnosu, pogosto uriniranje, poslabšanje moči curka, srbenje v danki, bolečine v modih.
Spolni simptomi: bolečine pri spolnem odnosu, hiter izliv sperme, šibka erekcija, v kroničnem slučaju – impotenca, slabša kakovost sperme, kar lahko povzroči neplodnost.

Obolenje prostate lahko negativno vpliva tudi na druge organe, na primer ledvice.
Poleg tega po kitajski medicini leži prostata na mestu, kjer poteka štirinajsti meridian ali energijski kanal. Na tem meridianu so še drugi organi, denimo, sinusi, prvi in drugi zob …

Praviloma moški na začetni stopnji bolezni težave ne jemlje resno. Po dolgotrajnih težavah pri kroničnem stanju bolezni nezadovoljivo spolno življenje običajno načne tudi zakonske odnose med partnerjema. Potrebno je poudariti, da je na začetku obolenja spolna funkcija le malo prizadeta, v kronični fazi pa skoraj vedno, kar ženskam nedvomno ni pogodu.

Natančno diagnosticiranje

Za diagnosticiranje uporabljam iridodiagnostiko in elektroakupunktura po Vollu. Menim, da se zdravniki komplementarne medicine v večini primerov ne zanašajo na podatke, ki jih navaja uradna medicina. Za diagnosticiranje prostate pa velja prav nasprotno. Podatki, ki jih pokažeta ultrazvok in PSA, so zanesljivi.
Verjetnost diagnosticiranja bolezni z iridodiagnostiko zagotavljam, da je 85-odstotna, za prostato pa kar 95-odstotna. Tak visok odstotek omogoča močna oživčenost prostate. Živčni impulzi nenehno potujejo v določene dele šarenice in oblikujejo določen znak različnih globin, barv, oblik. Zaradi tega je mogoče opaziti začetne spremembe, akutna vnetja, povečanje prostate, zatrdline v prostati in podedovanost bolezni.
Začetne spremembe pri mladih, ki nimajo rednega spolnega življenja, niso nevarne. Ko se začne redno spolno življenje, spremembe minejo. Za akutna vnetja pri moških med 25 in 45 letom so v 90 odstotkov primerov povzročitelj ženske, ker se infekcija iz nožnice prenese na prostato. Povečanje prostate pri moških po petdesetem letu je zelo pogosto. Na žalost je diagnosticiranje za raka na prostati nezanesljivo.

Elektroakupunkura omogoča enako diagnosticiranje kot iridodiagnostika. Razlikujeta se samo v tem, da lahko iridodiagnostika pokaže tudi nagnjenje k bolezni ter navzočnost strukturne motnje po boleznih, kar pomeni, da simptomov ni več, spomin o bolezni pa se je ohranil v celicah. Ta spomin je treba izbrisati z določenimi zdravili, ki jih uradna medicina ne pozna. S pomočjo elektroakupunkture po Vollu lahko ugotovim konkretnega povzročitelja in pravilno usmerim potek zdravljenja.

Homeopatija, nosode in visceralna osteopatija

Zdravljenje v alternativni medicini se razlikuje od zdravljenja v uradni medicini. Uradna medicina predpiše pri vnetju prostate antibiotike, pri povečanju prostate pa umetne hormone in kirurško odstranitev prostate. Zdravljenje je torej precej omejeno. Poleg tega uradna medicina ne upošteva individualni značaj obolenja pri moškem, vsak dobi enake hormone ali antibiotike. Pri velikem povečanju prostate ali raku pa je treba prostato odstraniti.
Alternativna medicina za vsakega moškega izbira individualno zdravilo.
Na splošno zdravljenje obolenj prostate izgleda tako: najprej poišče povzročitelja. Pri zdravljenju uporabljam homeopatijo (30 do 40 različnih vrst) ali nosode, ki izvlečejo strup infekcije iz celic prostate. Skoraj hkrati uporabljam visceralno osteopatijo. Medtem ko je za vsak notranji organ značilen določen obseg gibljivosti, je bolna prostata precej negibljiva. S posebnimi prijemi vselej preverim prožnost vezi, ki obdajajo prostato. Nato s posebnimi zunanjimi in notranjimi tehnikami izboljšam gibljivost prostate in pospešim prekrvavitev. V tem stadiju po potrebi, naprimer zoper glivice, svetujem še sveče. Da bi odstranil ostanek bolezni, uporabim tudi zdravila, ki obnovijo tkivo prostate.
Spominjam se bolnika komercialista, ki je moral vsake pol ure na malo potrebo. Zdaj po zdravljenju gre samo nekajkrat na dan. Imel sem tudi bolnika, ki je voznik na mednarodnih vožnjah. Mučile so ga stalne bolečine v spodnjem delu trebuha, zaradi tega je želel zamenjati poklic. Sedaj vozi naprej in dobro zasluži za svojo družino.
Učinek takega zdravljenja je večinoma zelo dober in marsikomu lahko prihrani tudi operativen poseg.

Dodatek:

Za uspešno zdravljenje vnetja prostate morate obvezno izpolnjevati naslednje pogoje:

1. Ker se vnetje prostate razvije kot posledica prenosa infekcij od ženske zaradi spolnega odnosa brez kondoma, mora potekati tudi vzporedno zdravljenje žene ali partnerke (partnerk) in sicer zaradi skritega vnetja v nožnici, mehurju, jajčnikih ali maternici.
2. V kolikor se partnerka ne želi zdraviti, lahko pričnete pri meni z zdravljenjem, vendar pa morate med in po zdravljenju obvezno uporabljati kondom in to do konca življenja.
3. Osnovno zdravljenje prostate je osteopatija (več o tem si preberite na:http://iridodiagnostika.mojforum.si/iridodiagnostika-about14.html)
Podporna terapija je homeopatija.
Tretma z osteopatijo poteka tako:
najprej je potrebno priti 2x na teden, vse skupaj 8x. Drugi tretma poteka čez 1 mesec. Tretji tretma je čez 2 meseca.
Zdravljenje poteka v Ljubljani.
4. Torej, na razpolago imate za zdravljenje dve varianti:
a) osteopatija, homeopatija, zdravljenje partnerke, spolni odnosi brez kondoma
b) osteopatija, homeopatija, partnerka se ne želi vključiti v zdravljenje, spolni odnosi morajo biti vedno s kondomom
Sami se morate odločiti za varianto zdravljenja pod a) ali b).
5. Prostata je tesno povezana z notranjimi organi, posebno z ledvicami in hormonskim sistemom. Zaradi tega je potrebno zdraviti tudi prizadete notranje organe.
6. Za starejše moške:
Osnovni vzrok za povečano prostato je hormonski sistem. Zato je potrebno zdraviti hormonski sistem. V tem primeru zdravljenje partnerke ni potrebno.
Osnovno zdravljenje pri povečanju prostate je homeopatija in organ-zdravila. Zdravljenje je redno, dolgotrajno in se pogosto ponavlja. Umetni hormoni absolutno niso združljivi z našim zdravljenjem.
7. Moški, pri katerih ni rednega seksa je zelo težko zdraviti, ker odsotnost seksa sproža zastoj krvi v prostati.

Mag.sc. Sergej Kajumov, dr.med., D.O.

Kolonska hidroterapija je starodavna metoda izpiranja debelega črevesa z vodo in zdravilnimi raztopinami. Metoda učinkuje zdravilno, saj prečisti strupe v črevesju, ki se tam kopičijo zaradi notranjih bolezni in onesnaženja okolja. Metodo so uporabljali že v antični Kitajski, Egiptu in Indiji. Po različnih podatkih od 30- do 70 odstotkov ljudi pesti avtointoksikacija (samozastrupljanje) organizma.

Po zastrupljenosti je na prvem mestu debelo črevo, na drugem so jetra in ledvica. Leta 1931 je nemški zdravnik in nobelovec, prof. Otto Warburg, prvi opozoril na povezavo med delovanjem imunskega sistema in razvojem raka. Spremembe v črevesju povzročijo nagnjenost k stalnim infekcijskim boleznim, revmatizmu, luskavici in drugim kožnim boleznim, visokemu krvnemu tlaku, glavobolom, alergijam in poliartritisu.

Samozastrupljanje
V človeškem organizmu v sožitju bivajo bakterije in človeško tkivo. To sožitje se je v sodobnem času porušilo, predvsem zaradi sterilizirane prehrane z dodatki konzervansov, umetnih sladil, emulgatorjev in umetnih barvil, pomanjkanja gibanja, onesnaženja okolja s težkimi kovinami, kemikalijami in radioaktivnostjo ter zaradi uživanja zdravil. Posledica vsega tega so motnje v delovanju mikroflore v črevesju. Zaužita hrana se zato predolgo zadržuje v črevesju; v njem se sprožita procesa vretja in gnitja.

To povzroči samozastrupljanje črevesja in zastrupljanje celotnega organizma. Uničujejo se tudi limfni vozlički na stenah črevesja, kar slabi imunski sistem in povečuje dovzetnost za različne bolezni.

Debelo črevo
Debelo črevo je dolgo od 1,2 do 1,3 m in je videti kot podkev. Njegova vloga je tudi skladiščenje neprebavljene hrane. V debelo črevo namreč pridejo encimi iz tankega črevesja, zato tam poteka tudi postopek prebave: vsrkavanje ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin. Debelo črevo igra pomembno vlogo tudi pri vsrkavanju vode in mineralnih snovi. Sluznica debelega črevesja varuje organizem pred vdorom strupov. Debelo črevo namreč izloča vse strupe, denimo kalcij, kovine (magnezij, železo, srebro, bizmut in fosfor) ter zdravila. Na stenah črevesja so limfni vozlički, ki proizvajajo limfocite, ki so potrebni za boj proti vsem boleznim. Kar sedemdeset odstotkov imunskega sistema je v tankem in debelem črevesju.

Po različnih podatkih od 30- do 70 odstotkov ljudi pesti avtointoksikacija (samozastrupljanje) organizma. Po zastrupljenosti je na prvem mestu debelo črevo, na drugem so jetra in ledvica. Leta 1931 je nemški zdravnik in nobelovec, prof. Otto Warburg, prvi opozoril na povezavo med delovanjem imunskega sistema in razvojem raka. Spremembe v črevesju povzročijo nagnjenost k stalnim infekcijskim boleznim, revmatizmu, luskavici in drugim kožnim boleznim, visokemu krvnemu tlaku, glavobolom, alergijam in poliartritisu.

Klistir ni dovolj
V prevodu kolonska hidroterapija pomeni vodna terapija debelega črevesja. Kolonska hidroterapija in klistiranje se razlikujeta. Klistira se lahko vsakdo sam doma. Pri klistiranju voda priteče od 10 do 15 centimetrov globoko, zato skoraj vse debelo črevo ostane neočiščeno, medtem ko se pri kolonski hidroterapiji očisti celotno debelo črevo. Ker je debelo črevo sodobnega človeka zelo obloženo, pri prvem čiščenju voda prodre samo do prve ravni (približno 20 centimetrov globoko), pri drugem čiščenju do druge ravni (približno 60 centimetrov), pri tretjem čiščenju do tretje ravni (približno 80 centimetrov) in pri četrtem čiščenju do četrte ravni ali do konca. Izredno redko se zgodi, da voda že pri prvem čiščenju pride do konca črevesa.

Nadzor z elektroakupunkturo po Vollu
Že iz izraza kolonska hidroterapija je razvidno, da gre za terapijo. Po zakonu medicine, ki izhaja še iz Paracelzusovih časov, je pred zdravljenjem najprej treba postaviti diagnozo.

Kolonska hidroterapija se od klistiranja razlikuje tudi po predhodnem pregledu. Debelo črevo je treba najprej pregledati z mikrobiološko preiskavo blata, ultrazvokom, rentgenskim posnetkom, kolonoskopijo, iridodiagnostiko in EAV – elektroakupunkturo po dr. Vollu. Prvi štirje pregledi sodijo v domeno uradne medicine.

Zadnji metodi sta v Sloveniji manj znani. Iridodiagnostika je diagnostična metoda, s katero se ugotavlja minule bolezni in sedanje stanje ter napovedujejo prihodnje bolezni. Z elektroakupunkturo po Vollu lahko z merjenjem posameznih točk na telesu določimo stanje notranjih organov, vnetja, motnje v delovanju in spremembe v mikroflori. Ob pomoči testnih ampul ugotovimo, kateri virus oziroma patološka bakterija je v debelem črevesju. V času vseh kolonskih hidroterapij nadziramo zdravljenje z elektroakupunkturo po Vollu. EAV-kazalniki se izboljšujejo z vsako terapijo, izboljšanje pa je zlasti opazno po tretji terapiji, ki je praviloma temeljna, saj se šele tedaj začne izločati staro, lepljivo blato. Pri nekaterih bolnikih se tedaj stanje tudi poslabša, kajti kolonska hidroterapija predrami skrita žarišča v organizmu. Pri kolonski hidroterapiji je potemtakem nujno nadzirati zdravljenje, medtem ko pri klistiranju to ni potrebno.

Dodatno zdravljenje
Kolonska hidroterapija se razlikuje od klistiranja tudi po obveznem dodatnem zdravljenju. To zlasti velja, če so v črevesju navzoče glivice. Če jih ne zdravimo pravočasno, se namreč utegnejo razširiti v nožnico, prostato, pljuča ali usta. Dodatno zdravimo s homeopatijo, nosodami, spagiriki, zelišči in posebnimi biododatki, ki vsebujejo laktobakterije. Skupaj sta zelo učinkoviti tudi kolonska in postkolonska hidroterapija. Zdravljenje s farmakološkimi zdravili v teh primerih ni uspešno, ker ta vsebujejo strupe, ki se kopičijo v debelem črevesju. Po zdravljenju je včasih priporočljivo jemanje zdravil, ki izboljšujejo mikrofloro v črevesju, zmanjšajo vnetja v črevesju in okrepijo prekrvavitev črevesja, koristi pa tudi ustrezno prehranjevanje. Hidroterapiji čez mesec dni sledi kontrolni pregled. Razlika med kolonsko hidroterapijo in klistiranjem je po vsem povedanem jasna. Nekatere osebe v Sloveniji, ki nimajo medicinske izobrazbe, v resnici izvajajo klistiranje, saj čiščenje črevesja opravijo samo enkrat in temu pravijo kolonska hidroterapija. Toda pri tem postopku se črevo ne očisti povsem, poleg tega mu ne sledita pregled in kontrola.

Kontraindikacije
Nekateri bolniki nezadovoljno sprašujejo, zakaj je potreben pregled. Pregled je nujen, ker utegne priti do nekaterih neželenih zapletov. Če je, denimo, pri bolniku navzoč notranji hemeroid, med čiščenjem lahko začne krvaveti in te krvavitve nemara ne bo možno ustaviti. V Latviji je neki bolnik zaradi kolonske hidroterapije skorajda umrl, kar je sprožilo ogorčenje javnosti. Možno je tudi, da ima bolnik skrito vnetje črevesja ali velik polip, ki bi ga voda utegnila tako raniti, da bi zakrvavel. Kdor ima brazgotine v črevesju, se bo med terapijo zvijal od bolečin. Če so v črevesju navzoče glivice, se bo bolnik med terapijo zelo napihnil.

Kako poteka kolonska hidroterapija?

S posebnim aparatom pod različnim tlakom v črevesje dovajam in odvajam vodo različnih temperatur, s čimer spodbudim črevesno peristaltiko. Pomembnejša je količina izločenega blata na stranišču kot to, koliko se ga izloči med samim čiščenjem. Po izpraznitvi črevesja pri sodobnem človeku običajno ostane od pet do sedem kilogramov blata. Postopek traja dobre pol ure in običajno ne povzroči nobenega vonja. Vsak bolnik dobi svojo haljo. Največkrat zadostuje od pet do sedem terapij. Kolonska hidroterapija je torej nadvse zahtevna metoda, ki pa ob ustreznem pristopu prinaša velike koristi.

Zgolj pod nadzorom zdravnika
In katere so indikacije za kolonsko hidroterapijo? Najboljši uspehi nastopijo pri kronični utrujenosti, kožnih boleznih, boleznih pljuč, zaprtju, boleznih sklepov, boleznih prebavnega trakta, ginekoloških boleznih, boleznih prostate in posledicah okužb.

Tudi kontraindikacije so številne: akutno vnetje črevesja, skrita kronična vnetja črevesja, močan hemeroid, rak, ulcerozni kolitis, diabetes, srčna obolenja (insuficienca), zelo visok krvni tlak. Noben zdravilec v Sloveniji ne upošteva teh kontraindikacij, kar utegne biti zelo nevarno. Gre za invazivno metodo oziroma vdor v telo, zato je kolonsko hidroterapijo nujno opraviti zgolj pod nadzorom zdravnika.

Dieta
Pozornost je treba nameniti tudi ustrezni dieti. Prehranska priporočila je treba prilagoditi vsakemu človeku posebej. Pri tem velja upoštevati bolnikovo dotedanjo prehrano, njegov poklic, kraj bivanja in narodnost. Če ima bolnik svežo rano na želodcu, bo sveže sadje sprožilo poslabšanje. Pri južnih narodih lahko mleko izzove drisko, nasprotno pa ljudje, ki živijo na severu, mleko dobro prenašajo.

Kolonsko hidroterapijo izvajamo v preventivne in kurativne namene.

Komu bi obvezno priporočil kolonsko hidroterapijo v preventivne namene? Starejšim ljudem, saj so vsi po vrsti zastrupljeni. K meni pogosto prihajajo ljudje, ki že več kot dvajset let jemljejo zdravila proti visokemu krvnemu tlaku, zaradi česar je njihov organizem zastrupljen.

Zdravemu človeku pa kolonske hidroterapije ne priporočam.

Zakaj je kolonska hidroterapija tako zelo uspešna? Učinek zdravljenja je razstrupitev organizma, ki nato deluje bolje. Človek je bolj svež in živahno, postane vitalnejši. Ker pa se bolnik po terapiji vnovič začne zastrupljati, je treba kolonsko hidroterapijo ponavljati. Hidroterapija ne čisti zgolj debelega črevesja, temveč tudi masira vse sosedne organe: jetra, tanko črevo, maternico, jajčnike, prostato in ledvica. Po nazorih tradicionalne kitajske medicine je debelo črevo neposredno povezano tudi s pljuči, kožo, nosom, hipofizo in hrbtenico. Poleg tega tovrstna terapija krepi imunski sistem.

Iz zgodovine
V najstarejših kitajskih knjigah, denimo, je najti risbe, ki upodabljajo preprosto obliko klistiranja, pri kateri si človek vstavi bambusov trs v zadnjično odprtino in se nato potopi v reko; čajnik z vodo za klistiranje visi kar na drevesu. V Evropi je bila ta metoda zelo razširjena v 16., 17. in 18. stoletju. Na dunajskem dvoru, denimo, so dvorjanke uporabljale klistiranje za lepšo polt. V cesarski Rusiji so se kupci klistirali naslednje jutro po gostijah. Metoda je nato utonila v pozabo vse do polovice 20. stoletja, ko so jo vnovič začeli uporabljati v Severni Ameriki.

Mag. Sergej Kajumov, dr.med., D.O.

Vir: Viva 148/ marec 2006; www.viva.si

Ko se ženska približuje 42-45 letom starosti, se običajno začnejo težave z zdravjem. Začenja se klimakterij. Postopoma ugaša funkcija hormonskega sistema, torej delovanje hipofize – ščitnice – jajčnikov. Prenehajo se menstruacije. Ženski spolni hormoni zelo močno vplivajo na različne organe. Zaradi prenehanja izločanja teh hormonov žensko telo vstopi v drugo življensko obdobje.

Nasploh klimakterij deluje v treh stopnjah:

Predmensko stanje – začetek klimakterija
Periklimakterij – samo obdobje klimakterija
Postklimakterij – obdobje po meni

Na splošno so ti procesi tipični, vse pa se dogaja v različnih variacijah. V učbenikih je napisano, da traja klimakterij približno pet let. Po mojem mnenju traja klimakterij 10 do 15 let. Pri tem se simptomi zmanjšujejo.

Zelo pomembno je razumeti, da klimakterij ni bolezen. To je starostna sprememba, vendar z zelo neprijetnimi simptomi. Z zdravljenjem zelo uspešno lajšam te simptome.

Klimakterij se izraža na različne načine:

1. psihična oblika – razdražljivost, utrujenost, ravnodušje do življenjskih obveznosti in spolnosti, bolečine v kosteh in hrbtenici.
Odkrito lahko rečem, da se mi zdi prav smešno, kako kiropraktiki pri vsaki bolečini v hrbtenici pri tej starosti izvajajo določene manipulacije. Omenjene bolečine so zelo značilne za klimakterij.
2. Prebavni trakt – na primer zaprtost in napenjanje.
3. Hormonska oblika – prekomerno potenje, posebno ponoči, vročinska oblivanja, razbijanje srca, tresenje rok. Zelo neprijetno je, ko nenadoma postane ženska čisto rdeča v obraz in to celo v javnosti.

Mnogi zdravniki zdravijo omenjene lokalne simptome. V resnici pa so to sekundarni odzivi. Stvar je v tem, da ima vsaka ženska od rojstva šibke točke. Tekom življenja pa se nakopičijo strupi vnetij, alergeni, strupi iz onesnažene okolice, poškodbe, posledice psihičnih stresov … Klimakterij nato izzove in aktivira vse te točke. Ženska se redi. Zelo se mi smilijo ženske, ki trošijo velike vsote denarja za nepotrebne shujševalne kure, kar zelo škoduje organizmu. Vzrok ni v tem, koliko ženska poje, temveč je težava v hormonskem sistemu.

Pri nekaterih ženskah postane nožnica suha. Kljub temu priporočam nadaljevanje spolnih odnosov, ker spolnost prisili hormonski sistem k delovanju. Spolni odnos je koristna telovadba za hormonski sistem. Nasploh klimakterij pokaže, da je hormonski sistem najpomembnejši sistem v telesu.

In prav pri klimakteriju se v primerjavi z uradno medicino izkaže vsa moč alternativne medicine. Uradna medicina klimakterij zdravi z umetnimi hormoni. Ne zanikam, učinek teh hormonov v času jemanja je zelo močan. Vendar, ali naj bi to bilo sploh zdravljenje? To je nadomestna terapija. Umetni hormoni pridejo od zunaj in nadomestijo lastno proizvajanje hormonov. To poruši normalno delovanje hormonskega sistema. Cilj zdravljenja pa je, da se spodbudi delovanje hormonskega sistema, ne pa nasprotno – zavira. Vrh tega imajo umetni hormoni zelo močne stranske učinke. Ko ženska preneha jemati hormonske tablete, se težave ponovijo.

In kako zdravim ?

Prva metoda: akupunktura, posebno aurikuloterapija.
Na ušesu se nahaja veliko hormonskih točk.

Druga metoda: homeopatija
S homeopatijo dosegam izredno dobre rezultate.

Tretja metoda: organska zdravila
Obnavljajo tkiva cele hipofize, ščitnice in jajčnikov.

Moram še povedati, da pri eni pacientki od desetih ne dosežem nobenega učinka, za kar je kriv izredno močan hormonski sistem.

Razumljivo, da ženska sama izbere način zdravljenja in se odloči med uradno in alternativno medicino.

Pod izrazom izopatija se razume izkoriščanje zdravil, pripravljenih iz patoloških tkiv. To terapijo so poznali že pred davnimi časi in sicer kot izkoriščanje lastnega urina ali kot zdravljenje ponavljajočih gnojnih izpuščajev na obrazu s pomočjo lastnega gnoja.

Zdravilo se imenujejo nozodi. Pripravljajo se iz patoloških, spremenjenih organov človeka in živali na homeopatski način. Patološko tkivo pred izdelavo sterilizirajo. Zaradi tega nozodi ne vsebujejo patoloških mikroorganizmov.

Svoj prispevek v terapiji z nozodi je doprinesel osnovatelj homeopatije Samuel Hahnemann. Dela, ki so bila objevljena po njegovi smrti dokazujejo, da je izopatijo smatral kot tretjo možnost poleg homeopatije in allupatije. Pod allupatijo se razume vse kar se ne nanaša na homeopatijo.

V uradni medicini se pri obolenjih uporabljajo antibiotiki in sulfanilamidi. Pri tem pride do uničenja bakterij in potem se začne masoven vnos strupov bakterij v kri. To se imenuje reakcija Jarisch-Herxheimer. Pomeni, da se dogaja zastrupljanje organizma človeka. Zaradi tega postane bolezen kronična. Poleg tega pride do spremembe bakterij v L-forme, ki ne reagirajo na antibiotike. Tako pride samo do začasne izboljšave. Večina pacientov je to že opazila pri sebi. Na začetku antibiotiki pomagajo, potem pa ne več. Analiza ne pokaže povzročitelja.

Nozodi močno razdražijo imunski sistem organizma. Imunski sistem prične ščititi ogrožen organ.
Bolj detajlno pa izgleda to tako:

Osnovno tkivo, kjer pride do nakopičenja bioloških in kemičnih strupov, se imenuje mezenhim. To je pol-tekoča tekočina med tkivom in ožiljem. Nozodi odplakujejo iz mezenhima kronične strupe. V aktuni fazi nozodi blokirajo povezavo strupov v mezenhimu. Strupi, ki se osvobodijo, gredo v kri ali v votline v organizmu n.pr. strupi se nakopičijo v sinusih, ki so energetsko povezani z določenimi notranjimi organi. Običajno v takem primeru zdravniki zdravijo sinuse, potrebno pa je zdraviti notranji organ. Lahko pa se toksini nabirajo v votlini, ki se nahaja zadaj za maternico ali prostato.

Zaradi tega je ustanovitelj Elektroakupunkture po dr. Voll-u imenoval svojo metodo zdravljenje mezenhimalna reaktivacija ali bolj enostavno – razstrupljanje telesa. Na tak način strupi bakterij in virusov prepojijo tkivo vsakega človeka, ker je vsak od rojstva prebolel infekcijske bolezni kot n.pr. škrlatinka, mums, rdečke, vodene koze, oslovski kašelj, angine, borelijo, gripo, gonorejo, itd.

Na prvi pogled je zdravljenje uspešno, dejansko pa je bolezen še vedno prisotna v organizmu in čaka na provocirni dejavnik, pri čemer se bolezen pojavi v drugi obliki, na primer angine sprožijo vnetje ledvic. Po prebolenih anginah se lahklo čez 20 – 30 let pojavi visok pritisk na podlagi poslabšanega delovanja ledvic.

Navedel bom nekaj tipičnih povezav:
Borelija – sklepi
Oslovski kašelj – pljuča
Mumps – moda
Rdečke – centralni živčni sistem
Gripa – ščitnica

Pogoji za uspešno zdravljenje z nozodi:
1. Potrebno je uporabljati klasično homeopatijo kot dodatek, ker prispeva k včejemu učinku nosodov
2. Uporaba drenažnih zdravil, ki pospešujejo izločanje strupov. Drenažna zdravila povečajo funkcijo organov, ki izločajo strupe kot n.pr. ledvica, jetra, debelo črevo, pljuča, koža.
3. Uporaba tako imenovanih organskih zdravil, ki obnavljajo celice tkiv.
4. Obilno pitje vode

Kateri toksini so pristoni v telesu se lahko ugotovi s pomočjo EAV metode (Elektroakupunktura po dr. Vollu). Vsak organ ima svojo točko na koži. Z merjenjem teh točk se ugotovi stanje organov. Če je organ prepojen s toksini, se pokazatelj na točki spremeni. S pomočjo aparature se lahko najde povzročitelj in zdravilo, ki pozdravi organ.

Za zdravljenje so običajno potrebne dve do tri terapije.

Zgodovina Iridodiagnostike

Sklepanje o bolezni glede na znake, opažene v šarenici očesa, sega v daljno preteklost. Iris v grščini pomeni šarenica. Prve slike šarenice so našli na stenah jam v Mali Aziji. Pred več kot tisoč let so v Indiji in na Kitajskem pri ugotavljanju bolezni velik pomen pripisovali spremembam na šarenici. Obstajajo opisi šarenic Hipokrata. Z diagnosticiranjem na osnovi šarenice so se ukvarjali egipčanski zdravniki že v času faraona Tutankamona.
Najbolj znan je bil vrač Jel Aks, ki je zaslužen za širjenje tega znanja v druge dežele: Babilon, Tibet, Indokina. Ohranil se je zapis diagnostike na osnovi šarenice, ki ga je napisal Jel Aks na dveh zvitkih dolžine 50 metrov ter širokih 1,5 metra. Našli so ju v grobnicah v Gizi. Danes sta shranjena v Babilonski knjižnici. Na papirusih je opisan zelo zanimiv način pregleda šarenice s pomočjo ploščic iz cinka in niklja, ki so bile pokrite s plastjo srebrnkaste tekočine. Jel Aks je držal tako ploščico pred očesom določen čas, potem jo je ponovno premazal z neko tekočino in jo spet podržal pred očesom. Nato je ploščico pomočil v neko raztopino, nakar se je slika šarenice obarvala. Slike obarvnih šarenic so se ohranile do danes, način njihove izdelave pa je ostal skrivnost. V grobnici Tutankamona je bilo najdenih več takšnih ploščic s sliko. Na podlagi tega bi lahko sklepali, da je bil faraon bolehen človek.
Vodilni tibetanski zdravniki so največ pozornosti namenjali prav očem. Spremenjene dele šarenice so poimenovali »okna v notranjost telesa«. Pastirji nekaterih narodov so znali bolezni ovac določati po spremembi na šarenici živali. V srednjem veku so oko imenovali »plamenček telesa«, ki je kazal na zdravstveno stanje človeka, in sicer je »bleščeče oko« pomenilo zdravega človeka, »motno oko« pa je govorilo o bolanem človeku. V knjigi Filipa Meienza,ki je bila izdana v Dresdenu v 1670 letu, so opisane določene cone šarenice.
Posebno mesto v zgodovini iridodiagnostike zavzema madžarski zdravnik Ignac Pekszeli iz Budimpešte. Z njegovim imenom je povezana prva sistematizacija znakov na šarenici. Legenda govori, da se je njegov interes za iridodiagnostiko začel neobičajno, med sprehodom po gozdu. Našel je gnezdo sove in skušal vzeti iz njega jajce. Sova je s kremplji zagrabila za roko, v obrambi pa je Pekszeli nehote zlomil sovi tačko. Začuden je opazil, da se je v očesu sove na strani poškodbe pojavila opazna črna navpična črta. Kasneje, ko je Pekszeli študiral medicino na Dunajski umverzi in kasneje ko je delal kot kirurg, je začel opazovati spremembe na šarenici pacientov. Ugotovil je, da ima vsak organ v telesu svoj segment na šarenici. Po dolgoletnem opazovanju številnih bolnikov je Pekszeli sestavil prvo shemo projekcijskih con na šarenici. Poleg tega je napisal vrsto knjig. Znane so njegove besede:”Oko ni samo ogledalo duše, temveč tudi zrcalo telesa”.
Kasneje je osnove iridodiagnostike razvijal švedski pastor Lilequist. Uspelo mu je odkriti veliko novih znakov na šarenici, o čemer je izdal dve knjigi. Njegova shema, ki jo je sestavil, je bila dosti bolj popolna.
Nadaljni razvoj iridodiagnostike je povezan z Nemčijo. Po drugi svetovni vojni so metodo začeli uporabljati po celem svetu. Leta 1951 je bila organizirana prva mednarodna zveza iridologov. V sodobnem času so v različnih državah organizirani centri in šole za izobraževanje in razvoj iridodiagnostike.

Kaj pomeni iridodiagnostika?

To je branje znakov iz šarenice, ki govorijo o stanju skoraj vseh notranjih organov. Šarenica je kolobar, ki je pri ljudeh različno obarvan. Obstajajo šarenice sive, rjave, zelene, modre barve. Pri zdravem človeku je šarenica čista, blesteča in je skoraj brez znakov. Bolni ljudje pa imajo na šarenici vidne spremembe. Vsak znak pomeni čisto določeno bolezen. In tako se v času življenja na šarenici odtisnejo znaki različnih oblik, barv in globine. Lahko bi rekli, da je že sama narava poskrbela za to, da je v naših očeh shranjen arhiv, v katerem so zabeležene vse bolezni od rojstva do smrti. In če je pri dojenčku šarenica večinoma brez znakov, ste gotovo opazili, kakšne so oči pri starejših: nečiste, z madeži, pogled je moten. Šarenica je zrcalo zdravja človeka.
Življenje prinaša cel kup stresov, infekcij, poškodb, poleg tega še različna razočaranja v osebnem življenju, poklicu in ljubezni. Določeno negativno vlogo igra tudi vedno bolj onesnaženo okolje. Že v otroštvu se pojavijo prvi znaki, ki jih odtisnejo prebolele otroške bolezni. Narava je modra in ni zastonj naredila tako pomemben arhiv podatkov, saj je zdravje osnovno gibalo človekovega življenja in uspeha. Če ne bi bila izbrana šarenica, bi narava to pomembno informacijo odtisnila v nekem drugem organu. Tako najdemo informacijske centre tudi na stopalih, na ušesni školjki, jeziku, nosu, obrazu, vendar je šarenica najbolj natančen zapis bolezenskega stanja organizma. Znaki v šarenici ne povedo le kateri organ je obolel, temveč tudi osnovni vzrok ter bolezenske povezave.
Kot je vsem znano, je točna diagnoza prva naloga zdravnika, saj brez nje ni mogoče učinkovito zdravljenje. Naj ponovim: če je nek organ v vašem telesu obolel oziroma je prišlo do prvih bolezenskih sprememb, šarenica takoj reagira tako, da se na njej pojavijo odgovarjajoči znaki. Osnovna naloga iridodiagnostika je torej točno prebrati odtis na šarenici in v skladu s tem določiti način zdravljenja.

Mehanizem delovanja iridodiagnostike

Povsem natančno znanstvenikom še ni uspelo odkriti na kakšen način nastajajo znaki na šarenici, vendar predpostavljajo, da živčni impulz potuje iz obolelega organa na prav določeno cono šarenice. Na primer če imate težave z jetri, se bo na šarenici v coni jeter pojavil določen znak. Ali drug primer: po ugrizu klopa se lahko v coni srca na šarenici pojavi znak vnetja. Napačno je mnenje ljudi, da potem, ko prebolijo kakšno bolezen, le-ta brez sledu izgine iz organizma.
Včasih se zgodi, da živčni impulz ne pride do šarenice. Zato se znak ne pojavi. Vendar so ti primeri redki. Vsak znak na šarenici, vsaka črtica in linija, vsaka pika izkušenemu iridodignostiku govori o skrivnostih človeka. Če bi na šarenico pogledali skozi mikroskop, bi videli čudovito sliko najrazličnejših barv, poleg tega se šarenica krči in razteza. Lahko bi rekli, da živi svoje posebno življenje.
Šarenica je okroglo polje, ki je razdeljeno na cone. Vsaka cona ustreza določenemu organu. Obstajajo različne sheme šarenice, kar nasprotniki iridodiagnostike navajajo kot osnovni argument. V času nastanka iridodiagnostike so bile njene možnosti omejene, takrat je bil osnovni instrument za diagnozo povečevalno steklo. Poleg tega dobljenih podatkov ni bilo mogoče primerjati s podatki, pridobljenimi z drugimi metodami medicine. Spremembe v načinu življenja ter masovna onesnaženja okolja povzročajo obolevanja organov, ki v prejšnjih časih niso bila tako pogosta. Zato so se morale pojaviti nove sheme šarenice.
Imel sem srečo, da sem bil sredi prve skupine uradno izobraževanih iridodiagnostov v takratni Sovjetski zvezi leta 1987. Predavali so nam profesorji z izjemno širokim in raznovrstnim znanjem. Potem sem imel priložnost nadgrajevati svoje znanje v Nemčiji pri največjih strokovnjakih. Ob tej priložnosti bi izrazil hvaležnost vsem svojim učiteljem.

Kako izgleda iridološki pregled?

Iridodiagnostika se izvaja z osvetlitvijo očesa s posebnim mikroskopom. Iridodiagnostik med samim pregledom takoj navaja diagnoze in jih kasneje tudi zapiše. Pregledni list iridodiagnostik podpiše in ga na koncu izroči pacientu. Pregled ne potrebuje nobenih priprav, poteka hitro in je popolnoma neboleč.

Možnosti iridodiagnostike

Upoštevajoč dejstva, da se znaki na šarenici delijo na stalne, s katerimi se človek že rodi, in pridobljene, ki se pojavijo v teku življenja, iridodiagnostika ponuja naslednje možnosti diagnosticiranja:
prvič: diagnosticiranje današnjega stanja notranjih organov človeka,
drugič: diagnosticiranje bolezni, ki jih je človek prebolel v preteklosti,
tretjič: diagnosticiranje bolezni sorodnikov,
četrtič: predvidevanje možnosti bodočih bolezni.
Današnje zdravstveno stanje človeka je najbolj pomembno, saj se vedno predstavlja točno diagnosticiranje kot en od največjih problemov v medicini. Iridodiagnostika ponuja diagnoze z verjetnostjo pravilne ugotovitve 85-90%. Pogosto se dogaja, da iridologa obiščejo ljudje, ki so pred tem izkoristili vse možnosti uradne medicine. Ta možnost iridodiagnostike omogoča, da se bolezni odkrijejo v zgodnji, začetni fazi. Ne smemo pozabiti, da 70% bolezni poteka skrito, in sicer brez bolečinskih znakov. Torej iridodiagnostika ponuja tako kurativno, kot tudi preventivno zdravljenje.
Druga sposobnost iridodiagnostike je izredno pomembna in sicer odkrivanje preteklih bolezni. Večina mojih kolegov in pacientov ne smatra za pomembne bolezni, ki smo jih preboleli v preteklosti. Zavedati se moramo, da vsaka bolezen pusti sledove v genetskem spominu celic. Tako rekoč gre za poškodbe v tkivih.
Na primer, če je človek prebolel škrlatinko, strupi ostanejo v celicah ledvic. Zelo pogosto se dogaja, da se pacient na pregledu čudi: «Saj nisem imel nobenih problemov z ledvicami?! Vedno sem bil zdrav.« Bolezen se prikrade v organizem skoraj neopazno, brez bolečinskih znakov.
Primer, ki ga vsi poznate – moški pri 45 letih iznenada umre zaradi infarkta srca in pred svojo smrtjo ni čutil nobenih simptomov. Prav pred infarktom pa lahko iridodiagnostika razpoznava 100% predinfarktno stanje, EKG pa običajno ne pokaže nič.
lridodiagnostika je v medicini edina metoda, ki dopušča preventivno diagnosticiranje zdravja človeka. Naj na koncu dodam, da se bolezenski spomin v celicah sproži samo, če se provocirajoči dejavnik dejansko pojavi. Na primer, pri ženskah je to lahko klimakterij.
Tretja sposobnost iridodiagnostike še ni povsem raziskana. Z gotovostjo pa lahko govorimo o nagnjenosti k določenim boleznim. Sledi na šarenici ne pokažejo čisto vseh bolezni prednikov. Najbolj se vidijo nagnjenja k visokemu pritisku, sladkorni bolezni, ranam na želodcu, kamnom v žolčniku, povečanju prostate itd. Pomembno je vedeti, da se da bolezni, h katerim smo dedno nagnjeni, preprečiti, če se jih odkrije dovolj zgodaj in se primerno ukrepa.
In četrta možnost ali sposobnost iridodiagnostike ponuja, da se na podlagi predhodnih treh možnosti ugotovi najšibkejši organ v telesu, ki je lahko vzrok za težave v prihodnosti. To je izredno pomembno zato, ker je vsak organ povezan z drugimi organi in povzroča bolezni v povezavi s tem organom. Na primer, debelo črevo povzroča bolezni pljuč. Tukaj se dotikamo problema primarnih in sekundarnih bolezni. Navajam še en primer: če človeka bolita sprednja zoba bo obiskal zobozdravnika, vendar nihče ne bo pomislil, da te bolečine lahko pomenijo problem v urogenitalnih organih.
Učinkovitost četrte sposobnosti iridodiagnostike je v celoti odvisna od analitičnih sposobnosti iridologa. Potrebno je hitro in natančno povezati vse podatke, ki so jih dale zgoraj naštete tri možnosti in iz tega potegniti pravilen zaključek. V nasprotnem primeru lahko nepravilen zakIjuček povzroči popolnoma napačne ukrepe.
Zato mora biti iridolog obvezno izkušen zdravnik, ki ima široka znanja iz vseh področij medicine. V najboljšem primeru je dober poznavalec tako uradne, kakor tudi stare klasične medicine. Drugače povedano, iridolog se stalno nahaja na meji med obema medicinama. Na primer, diagnoza atopični dermatitis. V uradni medicini ta diagnoza pomeni alergijo na mleko in pšenico, v klasični medicini je to genetska bolezen, ki je podedovana od prednikov. Zato so tudi pristopi k zdravljenju povsem različni.
Še enkrat bi želel poudariti, da je zelo pomembno, izhajajoč iz medicinskih izkušenj, določiti med množico šibkih organov tistega, ki kar najbolj ogroža človekovo življenje.
Primer: na šarenici je lahko najbolj izražen znak za rano na želodcu. Vendar je manjša zatrdlina na dojki, ki se je pojavila pred kratkim, veliko bolj pomembna, saj se lahko razvije v rak dojke.
Kot vidite, iridodiagnostika daje možnost jasnega vpogleda v zgodovino bolezni. To je približno tako, kot če vključimo televizijo ali računalnik, in se na zaslonu pojavijo vsi pomembni dogodki dneva. Zdravnik, ki na visoki ravni obvlada iridodiagnostiko, je s tem znanjem tako dobro oborožen, da lahko hitro razpozna osnovni vzrok bolezni. Stara klasična medicina ponuja izjemno veliko možnosti za preventivno in kurativno zdravljenje. Prišli smo do glavnega cilja iridodiagnostike – možnost zdravljenja.

Osnovni cilji

Skoraj nobenemu pacientu ni potrebna samo iridodiagnostika brez zdravljenja. Kljub temu je v svetu najbolj razvita iridodiagnostika, ki služi zgolj v diagnostične namene. To kaže, da taki iridologi preprosto ne poznajo vseh možnosti, ki jih nudita obe vrsti medicine. Imel sem priložnost govoriti s pacienti, ki so obiskali iridologa v Italiji, le ta pa jim je povedal, da so vsi ljudje z rjavo šarenico obsojeni na ledvične kamne, kar seveda ni res. Ali druga smešna trditev da so vsi modrooki obsojeni na izumrtje. To je čisto omalovaževanje in nepoznavanje iridodiagnostike. Na žalost lahko take šarlatane srečamo na vsakem koraku. Skoraj vsak pacient potrebuje po iridodiagnostiki še zdravljenje, zato mora biti iridolog izkušen terapevt, ki obvlada več metod zdravljenja.

Kdo je lahko iridolog?

Na prvem mestu bi želel jasno povedati, da je iridodiagnostika elitni poklic. Iridolog mora imeti določene psihofizične lastnosti. Zato ne more biti vsak človek iridolog.
Osnovne lastnosti iridologa so naslednje:
– Zdravniške izkušnje
– Sposobnost analize podatkov
– Zelo hitro razmišljanje
Med pregledom je oko osvetljeno z zelo močno svetlobo in mora biti pregled dokaj hitro opravljen. Zato se z iridodiagnostiko ne morejo ukvarjati počasni ljudje. Posebej je to pomembno pri pregledu otrok.
– Sposobnost točnega razpoznavanja barv
– Sposobnost natančnega določanja položaja znaka oz. mere na oko
– Poznavanje tudi drugih podobnih načinov diagnosticiranja
Včasih je potrebno za bolj natančno diagnozo uporabiti druge metode
– Obvezno poznavanje homeopatije, ker se da samo z njeno pomočjo zdraviti vse vrste
kroničnih bolezni
– Uporaba kvalitetne opreme.
Iridodiagnostike ni mogoče opraviti s povečevalnim steklom. Na takšen način so delali 100
let nazaj
– Sposobnost intuitivnega mišljenja.
Dober iridolog mora združevati v sebi tako tehnično kot tudi ustvarjalno mišljenje
– Znanje nemščine, saj je osnovna literatura napisana v tem jeziku
– Pošten odnos do pacientov, kar pomeni zavedanje možnosti iridodiagnostike, kajti v
nekaterih primerih se z iridodiagnostiko pacientu ne da pomagati.

Poznani so primeri, ko so bili ljudje zavedeni iz povsem komercialnih namenov, kot na primer obljuba diagnosticiranja epilepsije, kar absolutno ni možno. Ali postavitev diagnoze: utrujenost živčnega sistema. Na Madžarskem se je pojavil oglas za iridodiagnostiko med oglasi za prostitutke.

Z iridodiagnostiko se ne more ukvarjati kdorkoli, ampak je potrebno imeti obširno znanje.